Arhitektura, ki vzgaja

Festival Odprte hiše Slovenije (OHS), ki je del svetovne mreže Open House Worldwide, slavi deseti rojstni dan. Do zdaj si je več kot 700 arhitekturno kakovostno zasnovanih objektov ter krajinskih ureditev po Sloveniji ogledalo že 20.000 ljudi; samo ta konec tedna bo nanizal novih dva tisoč obiskovalcev. Arhitekturna stroka je pomen festivala prepoznala že po treh letih delovanja – s podelitvijo Plečnikove medalje (2012) za prispevek k splošni arhitekturni kulturi.
 

Kako uspešno ste v prvem desetletju uresničili cilj vzgojiti kritičnega naročnika in s tem dvigniti bivalno kulturo?

Arhitekti povedo, da k njim hodijo vse bolj izobraženi naročniki, ki so običajno obiskali OHS in so si jih na podlagi tega izbrali. Na festivalu se navežejo prvi stiki, saj imajo naročniki priložnost spoznati arhitekte. Letos bo po objektih vodilo 75 arhitektov.
Veliko oglasov obljublja: »hiša po vaši meri«, »takšna, kot si jo želite« …, toda kot naročnik moraš vedeti, kakšno si želiš. In tisti, ki so si ogledali primere dobre arhitekture, znajo tudi artikulirati, kaj si želijo. Zelo pomemben pri vzgoji kritičnega naročnika je tudi projekt Igriva arhitektura (leta 2013 nagrajen s Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture; deluje pod okriljem Centra arhitekture Slovenije, op. p.).
 

Največje zanimanje vlada za ogled zasebnih hiš in stanovanj, kamor kot tujci ne bi imeli vstopa. Je bilo v okolju, kjer ljudje stežka bivajo brez zaves in se skrivajo za visokimi ograjami, v začetku težko najti takšne, ki bi odprli vrata?

Na začetku je bilo to, da pokažeš dom ali da kot tujec vstopiš vanj, nekaj povsem novega in vsi so bili radovedni. K temu, da lastnik odpre vrata, zelo pripomoreta predvsem kakovosten odnos, ki sta ga imela z arhitektom, ter končni rezultat sodelovanja – hiša ali stanovanje. Danes je veliko večji izziv kot pred petimi leti prepričati lastnike, naj odprejo svoja vrata. Pogosto se v zadnjem hipu premislijo. To pripisujem času, v katerem živimo – času strahu.


 

Kljub temu da nenehno nekritično objavljajo fotografije svoje zasebnosti na družbenih omrežjih?

Ja, to je velik paradoks. Naša družba se spreminja in ljudje ne želijo pokazati, kako živijo. Seveda obstajajo tudi lastniki, ki to velikodušno storijo, neka gospa je rekla, naj pride na ogled toliko ljudi, kolikor si jih to želi … Toda OHS nočejo biti vdor v zasebnost, hočejo posredovati znanje in izkušnje, da bi se novi naročniki znali bolj preudarno odločiti. Gre za delitev izkušenj, za to, da bomo v drugem koraku kot družba napredovali ter bomo tudi v prostoru izkazovali večje vključenost, razumevanje, humanost in spoštovanje posameznika. Večino obiskovalcev OHS bolj kot intimne zgodbe zanimajo vprašanja oziroma odgovori o arhitekturi in gradnji. Navsezadnje, h koliko različnim ljudem pa greš na obisk v življenju? In koliko od teh jih živi v zanimivi oziroma povsem sodobni hiši?
 

Za ogled katerih hiš oziroma stavb vlada največje zanimanje?

To se iz leta v leto spreminja, saj so vsako leto na ogled druge. Ob kakovostni arhitekturni dediščini se trudimo pokazati predvsem čim bolj sodobne stavbe. Največjo pozornost pritegnejo zanimive rešitve v interierju ter uporaba barv pa tudi sodobne pisarne, kamor je teže priti, kot je letos, denimo, studio Akrapovič. Si pa obiskovalci naredijo načrt za celodnevni izlet, denimo na Gorenjsko, in se selijo od objekta do objekta. Tako je program tudi zasnovan. Obiskovalce spodbujamo, da pozornost iz Ljubljane preusmerijo na druge pokrajine. Prostor je povsod enako dragocen, rešitve pa prav tako navdihujoče.
 

Vsak objekt mora prestati kritiško sito strokovne žirije. Kateri so kriteriji? Koliko projektov morebiti zavrnete?

Žirija presodi, ali ima objekt kakršnokoli dodano vrednost, torej da arhitekturna rešitev in tudi realizacija – včasih je med njimi precejšnja razlika – obiskovalcu prinašata pomembne informacije in kakovostno izkušnjo. Poslanstvo OHS je sodelovanje in povezovanje, zato praviloma ne izključujemo. Običajno zavrnemo nedokončane projekte, prizadevamo si, da so izbrani objekti in ureditve tudi po vrsti gradnje raznoliki, so pa vsi pod strogim očesom kritičnih strokovnjakov. Arhitekturo želimo približati javnosti, ampak pri tem moramo ostati strokovni. Premalo se zavedamo, kakšen vpliv ima prostor na družbo. In kako dolgoročen je!


 

Že leta 2014 ste pozornost s prvo razstavo Ignoranca = tema = ovira preusmerili na to, da je kakovostno oblikovan in dostopen javni prostor temeljna pravica nas vseh. Tudi letos ste na ogled postavili več javnih kot zasebnih prostorov in izpostavili družbeno vlogo prostora. Se je sploh zavedamo?

Prostor ne vpliva samo na našo vizualno percepcijo, ampak tudi na obnašanje. Dokazano je, da je na degradiranih območjih več vandalizma in da se v urejenem prostoru ljudje obnašajo povsem drugače, ta vpliv je podzavesten in se ga na prvi pogled ne zavedamo. Lahko pa čutimo, da v določenih prostorih postanemo nervozni in neprijazni, v drugih pa smo prijaznejši drug do drugega. Ni težko narediti izključujočega prostora, veliko teže pa je zasnovati takšnega, v katerem se bodo dobro počutili vsi: otroci mladi, stari, ljudje s posebnimi potrebami … Ta vzgojna in kultivacijska vloga prostora je pomembna za razvoj družbe, vrednot, našega obnašanja in ekonomske blaginje. Tudi v zgodovini se je prav skozi arhitekturo kazala stopnja civilizacijske razvitosti, moč, senzibilnost ali pa humanost.


 

V Ljubljani smo po letih recesije spet priča graditeljskemu bumu: enostanovanjske hiše zamenjujejo bloki, ki so skoraj brez izjeme razglašeni za nadstandardne. Razen kvadrature po visoki ceni in morebiti lokacije ne ponujajo nič nadstandardnega. Umeščeni so tik ob že obstoječe hiše, s pogledom v sosedovo spalnico, zgrajeni so ob cestah, s premalo parkirišči, da o tem, da zelenja nimajo, niti ne govorimo.

Se strinjam. Veliko investitorjev prodaja raznovrstne stvaritve kot nadstandardne, pa v stanovanjih pogosto ni dovolj naravne svetlobe, skupni hodniki so ozki, stavba nima urejenega dostopa, prostora za kolesa … Dokler bomo arhitekturo vrednotili po kvadratnih metrih, to gotovo ni nadstandard.

Že danes živimo drugače kot pred desetimi leti, tudi šole in službe so drugačne. Vsi ti prostori se morajo transformirati in arhitektura mora biti nosilka razvoja, a mora imeti tudi posluh investitorjev. Ti bi morali imeti interes zgraditi trajen in vzdržen projekt, ki bo dolgoročno funkcioniral. Mislim, da se bodo mnoge luksuzne vile hitro pokazale za zgrešene naložbe. Nekoč so bili v soseskah igrišča in zelenice, ki so bili namenjeni vsem, teh ni več, če pa že so, so za zaklenjeno ograjo. Prav tako ni poskrbljeno za drugo infrastrukturo z novimi vrtci, postajališči mestnega prometa in podobno. Vprašajmo se, ali gradimo vključujočo družbo ali zgolj hlastamo za hitrimi dobički.


 

Slovenija je od leta 2010 članica svetovne mreže Open House Worldwide, a je edina, ki je zaradi majhnosti zastopana kot cela država, in ne kot mesto. Smo morebiti še v čem posebni?

Edini smo, ki se predstavljamo kot država, in bomo edini tudi ostali. Tujci, ki prihajajo na OHS in na naša strokovna vodenja po sodobni slovenski arhitekturi med letom, so ob stiku z njo v živo navdušeni; kako kakovostno da je zgrajena, kako smo trajnostno naravnani v svojem razmišljanju in spoštljivi do okolja … Mislim, da je veliko bolj poznana v tujini kot doma.
 

Za skoraj trikrat se je povečala tudi družina mest, združenih pod besedo Open House Worldwide. Kaj to kaže?

Festivale odprtih hiš po svetu obišče več kot milijon obiskovalcev, kar je dokaz, da arhitektura govori univerzalni jezik, ne glede na to, kje stoji: v Tel Avivu, na Dunaju ali v Milanu. Da se je število povečalo, gre pripisati temu, da je vloga arhitekture v družbi in gospodarstvu vedno pomembnejša, mesta so prepoznala priložnost in tudi OHS smo prepoznani kot kakovostna prireditev, a še vedno smo nevladna organizacija, ki mora poskrbeti za svoj obstoj. Letošnji tridnevni festival nam bo pomagalo izpeljati 350 arhitektov, investitorjev in (drugih) prostovoljcev.