Močne roke in zaščitna očala – to je bilo vse, kar so včeraj in danes mimoidoči na Kongresnem trgu v Ljubljani potrebovali, da so vsaj z nekaj udarci izkusili, kako trd material je v resnici kamen in koliko dela in natančnosti je treba vložiti v to, da iz njega nastane, denimo, grb. Prav z izdelavo slovenskega in ljubljanskega grba so bodoči štirje kamnoseki skupaj z učitelji in vrstniki s svoje šole predstavljali poklic, za katerega se vsako leto odloči manj kot deset mladih. Tudi zato je dogodek potekal v sklopu dnevov evropske kulturne dediščine, v ospredju katerih so bili redka znanja in poklici.

Trg dela se spreminja: kakšno znanje potrebujejo naši otroci?

Za Janka Brunčka, učitelja praktičnega pouka kamnoseštva na Srednji gradbeni, geodetski, okoljevarstveni šoli in strokovni gimnaziji Ljubljana (SGGOŠ), lahko prav gotovo brez pretiravanja rečemo, da pozna vse svoje zdajšnje in nekdanje dijake. Trenutno jih poučuje 14, od tega osem v prvem letniku, kar je že velik uspeh. Za program, ki ga kot edini v Sloveniji izvajajo na tej šoli, je namreč že leta majhno zanimanje, ponavadi so se v zadnjih letih vpisovali po trije mladi, kdaj tudi manj. V tem šolskem letu bosta izobraževanje končala dva.

Delo zahteva veliko natančnosti. FOTO: Leon Vidic/Delo

Toda ravnatelj Gvido Jager se veseli predvsem prirasta ter opozori na stopnjevanje v številu dijakov po letnikih: 2-4-8. Iz tega sledi, je dobrovoljno namignil Janku Brunčku, da jih bo prihodnje leto 16. Zaradi dolgoletnega majhnega vpisa je, kot je dejal, hvaležen, da država še ohranja ta program in s tem tudi znanje, ki ga sicer vse bolj izpodrinjajo stroji in CNC-tehnologija.

»Tipičnega kamnoseštva v Sloveniji skoraj ni več, ohranjajo ga v glavnem samo še stari mojstri, zato je program zelo pomemben. Hkrati pa imamo v mladini potencial, mladi imajo občutek in odnos do vsega tega, kar vidimo tukaj,« je poudaril ravnatelj šole s 135-letno tradicijo, na kateri trenutno izvajajo enajst programov. Njihovi dijaki (vsega skupaj jih je več kot 820, od tega 330 v prvih letnikih) imajo sicer dobre možnosti za zaposlitev in za nadaljnje izobraževanje.

Pritegne predvsem ustvarjalnost

Povpraševanje za poklic kamnoseka je veliko, je povedal Brunček, a vprašanje je, ali se ljudje odločijo za izobraževanje. »Toda tisti, ki pridejo k nam, v glavnem uživajo pri delu, saj ob njem spoznajo poklic v globino in predvsem dobijo občutek za kamen,« je dejal. Poklic je po njegovi oceni eden najbolj ustvarjalnih, čemur so pritrdili tudi štirje dijaki kamnoseštva, ki so ustvarjali na Kongresnem trgu.

Samueli Marinko, eden od dijakov kamnoseštva, s svojim štiridnevnim projektom FOTO: Leon Vidic/Delo

Med njimi je bil Samueli Marinko, dijak drugega letnika, ki je nedavno sodeloval na tekmovanju Sloskills. Včeraj je med drugim oblikoval šoštanjski grb, s katerim se je ukvarjal približno štiri dni. Delo zahteva veliko natančnosti, kajti če gre dleto čez ris, tega največkrat ni več mogoče popraviti in je treba začeti znova, je ob njem razlagal učitelj Brunček. Mladi sogovornik se v poklicu šele kali, zato še ne ve, kam ga bo pot peljala, ga pa zanima tudi kiparstvo.

Matej Firm iz Dola pri Ljubljani se je še lani učil za zidarja, letos se je prepisal h kamnosekom, saj si je, kot je dejal, želel bolj ustvarjalnega dela. Doslej je to izkušal predvsem v oblikovanju iz lesa. Danes je ustvarjal v kamnu Lipica Unito, na katerem so se lahko z dletom in kladivom v roki preizkusili tudi obiskovalci. Bodoči kamnoseki med šolanjem sicer spoznajo različne vrste kamna, a dajejo prednost slovenskemu, ki dobi ime po krajih, kjer so kamnolomi. Pri sosednji mizi so dijaki obdelovali kamen Lesno brdo, razstavljeni so bili izdelki iz hotaveljčana, kraškega kamna iz Kazelj, kjer kamnoloma sicer ni več, na ogled pa so postavili tudi izdelka iz kamna iz Srbije in z Brača.

Na dvodnevnem dogodku v Ljubljani so hoteli predstaviti proces nastajanja izdelka od ročne risbe do klesanja. FOTO: Leon Vidic/Delo

Toda to so končni rezultati dela kamnosekov, pred tem je še veliko predpriprave. Kot je poudarila Alenka Petrič, arhitektka in učiteljica strokovno teoretičnih predmetov na SGGOŠ, so na dogodku hoteli predstaviti ves proces, od skice in računalniške obdelave do izdelka. »Nismo sicer kamnoseki, a jim pomagamo,« je izza računalniškega zaslona vzkliknil Daris Dizdarević, dijak drugega letnika programa gradbeni tehnik. Zanj so se odločili, je pristavil Andrija Radženović, ker radi rišejo. Pri računalniški obdelavi risb morajo biti pozorni predvsem na to, da so dovolj natančni, saj se hitro zgodi, da tisto, kar je na ekranu videti še sprejemljivo, za kamnoseke ni dovolj točno.

Najprej je svinčnik

Vendar ni vse v računalniški obdelavi, najprej je svinčnik, je pomenljivo dodala Alenka Petrič. »Dijakom vedno povemo, da morajo, če pridejo na gradbeno šolo, najprej spoznati delo s svinčnikom. Navsezadnje je treba tudi na gradbišču kdaj še kakšno skico narisati. Pri tem dobijo občutek za prostor, to je zelo pomembno,« je pojasnila. Prav zaradi tega so tudi šli na gradbeno, so povedali mladi sogovorniki – ker radi rišejo. Kam pa naprej? Na arhitekturo, je odgovorila dijakinja četrtega letnika Anja Smrekar, to željo je bilo slišati še pri nekaterih njenih vrstnikih. Prav tako o nadaljevanju študija v gradbeništvu, opremljanju notranjih prostorov, sodelujejo pa tudi z višjo strokovno šolo v Sežani, kjer imajo program oblikovanje kamna.

Grb Šoštanja, mesta, ki ima kamen v imenu. FOTO: Leon Vidic/Delo

V petek se bodo kamnoseki predstavili še v Šoštanju, mestu, ki nosi kamen v imenu (Schönstein ali Lepi kamen). Tri kamne ima v grbu in tudi grb, ki so ga izdelali te dni, bodo nesli tja, je povedala Mateja Kumer, ki poučuje teoretične predmete v programu kamnoseštvo. Na ogled bodo povabili tudi otroke in mlade in podobno kot v Ljubljani med drugim pripravili fotografsko delavnico Kamen skozi objektiv.

Na kamnu Lipica Unito so se lahko z dletom in kladivom v roki preizkusili tudi obiskovalci. FOTO: Leon Vidic/Delo