Tih kot kip in lep kot kamen

Vse nervozno premišljevanje, brez česa ne smemo iti na samotni otok, ki je v resnici polotok, pa tudi samoten ni preveč, in potrpežljivo seštevanje kilometrov avtoceste, je poplačano. Prelestne barve poznega poletja se prelivajo s strme obale čez skalnate gmote, ki so zgrmele v vodo, in se igrivo potopijo v mirno sinjo modrino. Otočki, na katerih raste nekaj grmovja in kakšen od burje ukrivljen bor, so posejani po prelivu, da je podoba raja še mikavnejša.

V daljavi se bleščijo kamnite hiše v zalivu, do katerega je treba priti po strmi, ozki, vijugasti cesti. Ko se nekaj sto metrov nad morsko gladino cesta nevarno stanjša in ob robu klifa strmoglavo nagne proti skritemu zalivčku, obrobljenem z belo prodnato plažo in vencem kamnitih hiš, ki jih kot bogate stare gospe s hrbta varuje strašljivo visoka navpična kamnita stena, se pot neha. Cesta se konča nad vasjo. Vsi prebivalci, tistih nekaj deset stalnih in malo več poletnih, se morajo do konca strme poti spustiti peš. Kot mule otovorjeni z vsem, kar potrebujejo ali ne. Cilj, kamnita hiša, s starimi kamnitimi ploščami tlakovana rahlo dvignjena ploščad ob sto let stari datljevi palmi, ki skozi gosto pahljačo vej nobeno uro dneva ne pustijo žgočemu soncu, da bi pregnalo senco ob mizici, je dosežen.

Iz stare knjige se stran za stranjo izrisuje drug svet. Nesmrtni Michelangelo je kot otrok živel pri kamnosekih v Toskani. Vzljubil je kamen, ki je ostal njegov največji navdih do konca življenja. V vsaki kladi kamna se skriva kip in naloga kiparja je, da ga odkrije, je dejal. »Videl sem angela v marmorju in sem klesal, dokler ga nisem osvobodil.« Takrat, ko je on na oni strani modrega Jadrana premišljeval, kako naj kamnitim kipom, v katerih je nadaljeval antične ideale, vdihne življenje, so na tej strani istega morja mojstri iz kamna z Brača in drugih otokov ustvarjali palače, kipe, katedralo v Šibeniku ... in iz kamna izluščili svoje zgodbe.