Stari medo – bistra glava

V nedeljo je pritisnil mraz in popadla me je neustavljiva želja, da se zvijem pod odejo in pokukam na plan enkrat aprila, ko bodo zunanje temperature spet primerne za življenje.

Moja živahna osemletnica in triletnik se s tem nikakor nista strinjala, zato smo se oblečeni kot medvedi podali v živalski vrt. Vsako leto si omislimo letne karte, obiščemo pa ga takrat, ko nimamo boljše ideje ali se nam ne da predolgo voziti, da bi prišli do kakšnega izletniškega izhodišča.

Hči se je pred kratkim navdušila za fotografijo in zaplenila moj stari fotoaparat, ki že v času izdelave ni bil kaj prida. Seveda ga je vzela s seboj v živalski vrt, da bo portretirala tamkajšnje stanovalce.



Pri ovcah, morskih levih in surikatah je šlo gladko, zataknilo se je pri medvedu. Čemel je ob zidu in v želji, da bi ga ovekovečila, se je nagnila čez leseno ograjo. Ravno ko sem začela z litanijami, da je takšno početje nevarno, se ji je izvil krik, nato pa me je obupano pogledala in zajecljala: »Moj fotoaparat …«

Fotoaparat je v hipu zamenjal lastnika, od prikupne svetlolase deklice je romal h kosmatemu, 300 kilogramov težkemu rjavemu frajerju. Proti čudežu tehnologije se je medved pognal s svetlobno hitrostjo in zagrizel vanj. Kmalu je ugotovil, da to ni okusna mrhovina, zato ga je užaljeno izpljunil in odtacal nazaj na počivališče.

Ni izgubljal časa z ugotavljanjem, ali je bolj fotogeničen njegov levi ali desni profil, ni iskal idealnega zornega kota za popoln selfi, ki ga bo trenutek zatem objavil na facebooku. Kolikor vem, svoje fotografije tudi ni, sredi noči, precej okajen, poslal nekdanjemu dekletu in zraven ni pripisal opolzkega sporočila.

Precej hitreje kot živalska vrsta, ki se ima za superiorno nad medvedi, je ugotovil, kaj je v življenju bistveno in kaj nam le krade pozornost.