Naš Lev z dudo

Takoj ko si je Primož Roglič na Dirki po Franciji nadel rumeno majico, smo si ženske že tiho zamišljale grande finale sredi Pariza. Nismo namreč pozabile nežnih prizorov pred kuliso Elizejskih poljan prejšnjih let. Kako je Lance Armstrong ob svoji zmagi na Touru nekajmesečnega sina Luka, prav tako v rumeni majici, dvignil visoko v zrak. Kasneje sta se bili zraven tudi sestrici dvojčici in svet je kar nekaj let spremljal rumeno družinico v oblaku zmagoslavja (ki ga zdaj sicer uradno ni več).
Tudi britanski kolesar Chris Froome je ob zmagi ganjeno objemal svojega sina Kellana, nekajmesečna hčerka Emma italijanskega kolesarja Vincenza Nibalija pa je pred kamerami zajokala, ko je po treh tednih zagledala svojega očka ...


Letos je zelo dolgo kazalo, da je na vrsti naš dojenček. Slovenski dojenček v rumenem. Zgodilo se je sicer malce drugače, a se je. V nedeljo popoldne, ko je sonce nad Parizom že zahajalo in so se vsi junaki Toura izmenjali na zmagovalnem odru, je v naročju očka prišel tudi on. Lev. Niti ne več dojenček. Leto in tri meseca ima. Ni bil v rumenem in niso ga zanimale množice okoli njega, kamere, fotoaparati, hostesa, niti zamolklo pariško nebo, ki je izgubljalo svojo barvo, strašno je bil zaposlen s plaketo svojega očeta. Maketo kolesa. In dudo.



V Sloveniji nismo ravno vajeni množičnih športnih prizorov z otroki zmagovalcev. Komajda smo vedeli, da je imel Bojan Križaj v času svoje smučarske kariere hčer in sina, še nikoli nismo videli deklice Tine Maze, kadar zaigra slovenska himna vidimo samo ganjen obraz zmagovalca ali moštva, tu in tam je objavljena kakšna družinska fotografija in to je to.

Lev pa je nekako od vseh nas. Od marca lani, ko sta Primož in Lora sporočila, da sta v pričakovanju, do prve družinske fotografije, lanske Vuelte, kjer je trimesečni navijač ležal še v vozičku, do fotografije malčka izpred nekaj tednov, ki sredi Francije poljublja plakat s sliko njegovega očeta.

Kaj naj rečemo: končno ga imamo. Fantka, ki bo rasel pred našimi očmi.