Bela lupina za mlad par

»Staromeščansko stanovanje s pogledom na Ljubljanico skozi ohranjene detajle razkriva zgodbo preteklosti,« pravi arhitektka Maja Stamenković o tistem v stari ljubljanski hiši z letnico 1780, ki ga je preoblikovala v dom za mlad par. Te priče preteklosti, na novo odkrite stenske poslikave ali stare luči, so hkrati postale poudarki, ki so se sestavili v zgodbo lastnikov.



»Moje vodilo pri ustvarjanju je spoznati stavbo, začutiti prostor, njegov namen in ljudi, ki so si ga izbrali. Vedno povezujem in dopolnjujem stvari med seboj,« je povedala sogovornica o svojem načinu dela, ki se ga je držala tudi pri tem le 44 kvadratnih metrov velikem stanovanju. Čeprav premore samo dve ločeni sobi in 39 kvadratnih metrov tlorisne površine, pa zaradi kar 3,6 metra visokega stropa daje vtis večje prostornosti. Tako kot v drugih staromeščanskih hišah je bilo to stanovanje nekoč del večjega, razkošnega sedemsobnega domovanja s prehodnimi sobami, ki se je nato v različnih procesih lastninjenja drobilo na manjše enote.


 

Iz temnine v belino

Ko ga je sogovornica dobila v premislek, je bilo precej temno in opremljeno s temnimi kosi pohištva, tudi zaradi spuščenega stropa in slabe osvetljave, je povedala. Tako so strop v celoti odstranili, pri vhodu pa podrli še steno, ki je ločevala hodnik od preostalega stanovanja. Hrastov parket, ki ni bil prvoten, je bil dovolj ohranjen, da so ga lahko le na novo prebrusili in polakirali, prav tako dobro ohranjena so bila notranja vrata, ki so z obnovo dobila potrebno svežino.

Na stare stenske poslikave so naleteli naključno in tudi prikazali so jih le tam, kjer so tako rekoč same silile ven. Za kaj več bi bilo treba vključiti restavratorja, a se za to niso odločili. Vendar ta možnost ostaja, če bi si lastnika ali morebiti njuni nasledniki premislili. Arhitektkina vizija je bila, povzeto na kratko, ustvariti belo stanovanje z nekaj poudarki. »Ključni pri prenovi pa so po mojem prepričanju detajli, ki so bodisi načrtovani bodisi naključno odkriti med prenovo,« je poudarila.


 

Galerija, pod njo pa »letalski vozički«

Med večjimi posegi je bila umestitev galerije s stojno višino v dnevni prostor, na njej je predvidela »spalnico«. Tu so se pod plastjo ometa pokazale drugačne poslikave in tudi v drugačnih barvah kot v kuhinjskem prostoru, zdaj nad posteljo delujejo kot kakšna abstraktna umetnina.

»Če me sprašujete še po drugih posebnostih stanovanja, bi med njimi omenila predvsem omare pod galerijo. Te so rešile problem vseh shranjevalnih površin, zaradi njih ni bilo treba omar postavljati nikamor drugam. To je pomembno v stanovanju, ki nima ravno razkošne kvadrature. Sem si pa omare zamislila po principu letalskih vozičkov, v katerih stevardese shranjujejo hrano, kar je omogočilo, da so v dveh vrstah. V drugo je tako mogoče spraviti vse tisto, česar ni treba imeti ravno pri roki,« je povedala.



Med razmišljanjem, kje pridobiti še kaj dodatnega prostora za shranjevanje, se je ponujala tudi kuhinja, ki jo je sklenila z omaricami zapreti do vrha. »Na kuhinjskih omaricah, ki niso zaprte do vrha, se nabira ne samo prah, ampak vsa mogoča krama. Tu pa je višina stropa dopuščala še cel niz omaric, v katere je prav tako mogoče pospraviti vse tisto, česar človek na potrebuje vsak dan. Če ne drugega, sem si rekla, bodo prišle prav za shranjevanje puloverjev,« opisuje svoje razmišljanje.


 

Omarica kot spomin na steno

Tudi drugi kosi pohištva imajo svoje ozadje. Rušitev stene, ki je ločevala hodnik od preostalega stanovanja, je denimo prinesla navdih za oblikovanje unikatne omarice za čevlje, katere sestavni deli abstraktno simbolizirajo osnovne gradnike stene: opeko, cement, omet ...

»Če je bila funkcija stene, da prostor razmejuje, ga omarica povezuje. Po eni strani se zlije s prostorom, po drugi pa v njem izstopa, odvisno od pozornosti, ki ji jo namenimo. Nekateri moji kosi so na prvi pogled drznejši, a če ne bi bili ustrezno umeščeni, ne bi odigrali svoje vloge. Ta dolga barvita lamela kot kontrast vsej belini prostora popelje obiskovalca v osrednji prostor stanovanja, ki kljub sicer na videz hladnemu izboru materialov, kovine in betona, navdaja s toplino in domačnostjo,« je prepričana.



Sicer pa je vsak kos pohištva, ki ga oblikuje, v tem primeru tudi jedilna miza iz betona, unikaten in premišljeno načrtovan z mislijo tako na prostor kot na uporabnike. Enako je z vsakim omembe vrednim predmetom in elementom, ki ga je stanovanje že premoglo in ga je ponovno mogoče uporabiti. Bakrene luči ob posteljnem vzglavju so nekoč svetile v dnevnem prostoru.

Stanovanje je lani prejelo oblikovalsko nagrado za notranje oblikovanje bigsee zavoda Big, ki jo prejemnica razume kot potrditev stroke, da je na pravi poti. »A največ mi pomeni zadovoljstvo naročnikov; ko mi zaupajo, da se v prostoru dobro počutijo in da to vsakokrat na novo občutijo in ugotavljajo. To mi vliva največje zadovoljstvo,« je povedala arhitektka, ki se je podpisala tudi pod podobo bistroja Monstera kuharskega chefa Bineta Volčiča in miniaturno ljubljansko galerijo Ravnikar Gallery Space. Zdaj pa med drugim prenavlja staro vilo v Ljubljani.