Speča Trnuljčica na koncu Pirana

»Piranski svetilnik na Punti bi morali zaščititi, ga čuvati in skrbeti zanj kot znamenitost državnega pomena. Za Slovenijo je edinstven, nekaj podobnega kot Blejski otok. Še pred 15 ali 20 leti je bil zanemarjen, grdi raček,« pravi o zidanem svetilniku »na koncu slovenskega sveta« pesnik, pisatelj in glasbenik Vanja Pegan, ki je nehote postal lastnik dveh svetilničarjevih koledarjev. Pred kratkim so obnovili njegovo zunanjost, v upravljanje pa ga je prevzel Pomorski muzej Piran.

Pogled skozi okno svetilničarjevega stanovanja Foto Boris Šuligoj

Svetilnik na Punti je ena ključnih točk starega mesta, okoli katerega se plete nešteto zgodb. Piranski rt Madona je zaradi svoje izjemne lege naseljen že tisočletja. Arheologi dokazujejo, da ljudje tu živijo neprekinjeno od bronaste dobe. V času starega Rima je naselbina segala od Punte do današnjega Tartinijevega trga, ki je bil že pristanišče. Piran je bil takrat strateška točka za nadzor pomorskega prometa v severnem Jadranu. Leta 1955 so prav blizu Punte na morskem dnu našli antične amfore, tudi grško-italsko iz tretjega do drugega stoletja pred našim štetjem. In že v tistih časih je Piran dobil ime po grški besedi pyr (ogenj). Z ognjem na rtu so že v časih antične Grčije opozarjali morjeplovce, grške koloniste, da so lahko varno pluli do najbolj severne Jadranske obale, do Aegide (Kopra) in Tergesta. Prvič je mesto, s treh strani obdano z morjem, pisno omenil anonimni geograf iz Ravene, ki je v 7. stoletju kraj imenoval Piranon, pozneje je bil Piranum, Pyranum, Piranium, Pirano, Piran.

Tako je bilo pred sto leti. Foto Arhiv Pomorski muzej Piran

Stari Pirančani so prav na koncu mesta zgradili utrdbo s temelji v morju, obrambni stolp in od njega okoli mesta tudi obzidje. Ob utrdbi je bila najprej cerkvica, ki je bila že leta 1274 posvečena papežu Klemnu I., zavetniku mornarjev. Leta 1632 so jo zaradi epidemij kuge posvetili Mariji Zdravja, ki je zaradi vremenskih vplivov, vlage in soli ves čas v fazi prenove. Ob omenjeni cerkvici je dolgo stal zvonik v znanem beneškem slogu, le nekoliko manjši od tistega, ki ga imajo Pirančani na hribu ob župnijski cerkvi sv. Jurija. Toda leta 1848 je Piran napadla kraljeva piemontsko-sardinska vojska z morja in ga tako poškodovala, da so ga leto pozneje porušili.

Tak neogotski zvonik s kamnito rondelo so v Piranu dobili leta 1856 po porušenem starem zvoniku. Arhitekt je bil Giuseppe Moso.

Le nekaj let za tem je arhitekt Giuseppe Moso izdelal načrt za prav poseben okrogel zvonik v neogotskem slogu (zgrajen 1856), ki odtlej krasi piransko Punto. Številni obiskovalci še zdaj napačno menijo, da je okrogel stolpiček s kamnoseško bogato in elegantno neogotsko rondelo med cerkvijo in zadnjo utrdbo v Piranu svetilnik. V resnici je približno 20 metrov visok zvonik. Do njegovega vrha vodi obnovljeno notranje spiralno stopnišče. V zvoniku je en sam renesančni zvon iz leta 1510, ki je zvonil v stari cerkvici sv. Klemna, na njem pa je upodobljen relief papeža in vernikov.

Na vrh zvonika cerkve Marije Zdravja vodi pred kratkim obnovljeno spiralno kamnito stopnišče, visoko nekoliko manj kot 20 metrov. Foto Boris Šuligoj

Prvi svetilnik na Jadranu

Pravi svetilnik so zares postavili šele Avstrijci. Na terasi obrambnega stolpa so ga postavili marca leta 1872, o čemer priča kamnita plošča, na kateri piše »Faro Marittimo Punta della Salute.« Svetloba s piranskega je bila vidna kar devet navtičnih milj daleč (sedanjega je videti 15 milj), zvok sirene, ki so ga oddajali v času megle, pa je bilo slišati pol milje daleč.

Pogled skozi okno piranskega svetilnika Foto Boris Šuligoj

Piranski svetilnik je edini delujoči kamniti svetilnik na slovenski obali in je že zato posebnost, trdi publicist in poznavalec pomorstva Mitja Zupančič: »Piranski svetilnik je del trojice najpomembnejših svetilnikov v Tržaškem zalivu, ki so jih zgradili po naročilu avstrijskih oblasti in so najprej pripadali pomorski upravi cesarske vojne mornarice v Trstu. Prvi svetilnik na vzhodni jadranski obali so zgradili v piranski občini na rtu Savudrija, leta 1818. Ta je povezan z anekdoto, da je dal svetilnik zgraditi avstrijski grof Metternich, ki se je zaljubil v istrsko lepotico Giselle. Ko pa je bil svetilnik zgrajen, je Giselle zbolela za pljučnico in umrla. Odprtju svetilnika na Savudriji je aprila 1818 prisostvoval sam avstrijski cesar Franc I.« Savudrijski svetilnik je bil tudi prvi na svetu, ki je svetil na plin, ki so ga pridelovali iz premoga iz istrskih rudnikov. Tako savudrijsko kot tudi tržaško lanterno (leta 1833) so zgradili po načrtih tržaškega arhitekta švicarskih korenin Pietra Nobila, ki je tudi arhitekt piranske cerkvice sv. Petra na Tartinijevem trgu.

Prenovljeni fasada, terasa in vodnjak Foto Boris Šuligoj

Stanovanje za
svetilničarja in družino

Na piranskem svetilniku so leta 1874 dogradili še manjše stanovanje za svetilničarja in njegovo družino, pozneje so dodali v trup obrambnega stolpa še cisterno za vodo in na terasi s cisterno povezan majhen vodnjak. Pod stanovanjem je bila klet, v kateri so svetilničarji hranili gorivo (petrolej ali bencin). Sicer pa je obrambni stolp res trdna utrdba, saj je v ovalni obliki zgrajen iz več kot dva metra debelih kamnitih sten. Za stenami so večinoma prst, kamenje in ruševine. Zato so posamezni Pirančani sanjali, da bi iz utrdbe izkopali zemljo in kamenje ter v njej uredili gostinski lokal, vendar so to zamisel opustili.

V svetilniku je vse do leta 1976 stanoval svetilničar Josip Grašo z družino, ki je vestno pisal svetilniški dnevnik. Skrbel je še za druge svetilnike v Piranu, Portorožu in Izoli. Popisal je vse posebne dogodke na morju, nesreče, slabo vreme, kako je ročno upravljal sireno v neki megleni noči, kako so mu otroci v igri z žogo pokvarili telefonsko zvezo in podobno. Med eno od prenovitvenih del pred 20 leti so delavci dva dnevnika preprosto zabrisali v zabojnik z drugimi gradbenimi odpadki. Povsem po naključju ju je našel pesnik in pisatelj Vanja Pegan ter ju rešil. Zdaj so uradno njegova last, vendar ju je odnesel v Pomorski muzej pod pogojem, da zanju primerno poskrbijo in razstavijo v nekoč urejenem svetilniku.

Piran pred sto leti Foto Pomorski muzej Piran

Po družini Grašo je občina dala svetilnik v upravljanje Obalnim galerijam Piran, kjer so prostore občasno posodili kateremu od likovnih mojstrov. V svetilniku je tako stanoval ugledni japonski kipar Masayuki Nagase, udeleženec kiparskih simpozijev v Istri. Leta 1991 je v času osamosvojitvene vojne tam pol leta stanovala upravnica madridske galerije A in A Lidija Šircelj. Pozneje pa je imel v njem atelje kipar Janez Lenassi.

Uprava RS za pomorstvo je svetilnik tako avtomatizirala, da ni več potrebovala stalno zaposlenega svetilničarja. Ohranila je manjši prostor, pravzaprav nišo, na stropu stanovanja pa je elektronsko daljinsko vodeni žaromet, ki utripa v posebnih intervalih (in je po teh intervalih tudi prepoznaven pomorščakom). Tu imajo tudi kamero za spremljanje pomorskega prometa, postajo za sprejemanje avtomatskih identifikacijskih signalov z vseh ladij, manjšo meteorološko postajo in radiogoniometer za ugotavljanje položaja ladij na podlagi oddajanja signala s postaj VHF​.

Svetilnik je še do pred kratkim uporabljala tudi Morska biološka postaja za posredovanje podatkov z oceanografske boje Vide in posredovanje posnetkov kamere z morskega dna. Vendar se je Morska biološka postaja preselila s svetilnika v svoje prostore na Fornače pred Piranom. Na svetilnik smejo člani Morigenos, slovenskega društva za morske sesalce, ki z višine deset metrov nad morjem, predvsem zjutraj in zvečer opazujejo delfine.

Na svetilnik smejo tudi radijski amaterji, ki so tu delovali od leta 2000. Zdaj pa se vsak tretji konec tedna v avgustu (tudi ta konec tedna bo tako) povežejo v svetovni akciji vseh radijskih društev iz mest, ki imajo svetilnike. »Ljubitelji oddajanja prek amaterskih radijskih zvez smo med prvimi opazili, kako grdo so lastniki zanemarili ta dragoceni spomenik. Ko smo se vselili, smo nekoliko pospravili ter kar s samokolnicami odvažali kupe mrtvih golobov in najrazličnejših smeti, tudi ostankov, ki so jih za seboj pustili vandali. Skrajni čas je bil, da ga je občina začela urejati,« meni Vanja Pegan.

Za zdaj so obnovili zunanjost

Na neprimerno propadanje svetilnika je že pred 13 leti opozorila piranska aktivistka in upokojena učiteljica Tončka Senčar, ki je ob vseslovenski akciji Očistimo Slovenijo, ugotovila, da bi morali v Piranu najprej očistiti svetilnik in zbuditi Trnuljčico, ki tam spi že skoraj »sto let«. Neutrudno je več kot šest let trkala na vrata številnih pisarn, pritegnila mlade in piranska društva, da so s prostovoljnim delom začeli oživljati skoraj pokopani spomeniki. Dosegli so več, kot so pričakovali. Številni Pirančani so bili hvaležni, da so si prvič v življenju ogledali znamenitost iz domačega mesta. Lani pa se je župan Andrej Korenika odločil, da naredijo red.

V piranskem obrambnem stolpu je vgrajena bela kamnita plošča z dvema grboma: podestata Bemba in grb mesta Piran ter letnica 1617, ko so izpeljali eno od prenov utrdbe. Foto Boris Šuligoj

Na začetku leta so oddali dela za obnovo zunanjščine restavratorskemu podjetju GNOM. Restavrator Jože Drešar nam je povedal, da so odstranili sanitarni prizidek in uredili novega, povsem so obnovili vse kamnite dele in poskrbeli za nove fuge med kamni, obnovili so okenske in vratne kamnite okvirje, zamenjali stavbno pohištvo, obnovili del strehe, tlak na terasi in žlebove ter odtočne cevi spet speljali v cisterno. Na koncu pa še obnovili renesančni zvon.

Zvon iz stare piranske cerkve sv. Klemna iz leta 1510, s papežem in verniki v reliefu Foto Boris Šuligoj

Občina je za ta dela, dokumentacijo in nekaj drugih podrobnosti namenila približno 220.000 evrov, od česar je ministrstvo za kulturo prispevalo 116.000 evrov, vendar jo čaka še najmanj toliko stroškov za ureditev notranjosti stanovanja. Seveda morajo pred tem pripraviti vso dokumentacijo za primerno obnovo stanovanja. Občina je upravljanje svetilniške terase, stanovanja in zvonika prepustila Pomorskemu muzeju, ta pa je v najkrajšem možnem času pripravil razstavo o zgodovini, arheologiji, arhitekturi in etnoloških posebnostih piranskega svetilnika. Razstavo so pripravile muzejske svetnice iz Pomorskega muzeja Piran dr. Nadja Terčon, Bogdana Marinac in Snježana Karinja, kuratorka razstave pa je Duška Žitko. Razstava bo odprta vse do konca oktobra.

Duška Žitko je povedala, da projekt prenove še ni zaključen, vendar se pripravljajo, da bodo občasno na svetilniku prirejali različne kulturne dogodke za manjše skupine, razstave, recitale, komorne glasbene dogodke, morda tudi v povezavi s cerkvijo Marije Zdravja, v kateri je že zdaj občasno kak kulturni dogodek. Duška Žitko pravi, da bodo še premislili, ali bi nekdanje svetilničarjevo stanovanje občasno oddali za prenočitev, kot nekakšno posebno doživetje, kakor to počnejo na nekaterih hrvaških svetilnikih.