Solze in smeh

November je mesec, ko nebo joče skoraj vsak dan in nekoč je bilo celo bogovom dano objokovati presušene struge, Zemljo, živa bitja na njej ... Le s človeškimi solzami, se zdi, da ne gre tako preprosto. Dolgo se mi je stavek, da je nekdo izjokal že vse solze, slišal zgolj kot obrabljen kliše. Dokler mi ni draga mi oseba rekla, da tudi jokati ne more več. Da je nič več ne ganejo solze drugih in ne lastna bolečina. Toliko vsega se je zgrnilo nadnjo. In kar je še huje: odkar ne jočem, je rekla, se tudi smejem ne več ...


 
Kaj je narobe s človeškimi solzami? Še malčkov domala ne slišiš več jokati. Nekoč so na vse pretege glasno točili solze, ker so želeli iz vozičkov v mamino naročje. Nič zato, če sta se tam že drenjala košara in dežnik in za solzice ni bilo več najmanjšega prostora. Zdaj so malčki lepo zleknjeni v svoji »košari« na kolesih, in ko samo nakažejo, da bi izstopili, se jim želja uresniči. Zakaj bi se torej trudili s solzami, če gre tudi – zlepa?
 
Nekega dne me je obiskal kriminalist. Službeno. Vzel mi je prstne odtise, naznanil, da bo moral zaseči sporni dokument in skoraj grozeče, tačas ko je pripravljal vatirano palčko, rekel, da potrebuje tudi mojo – DNK. »Vsaj jokati mi ne bo treba,« sem želela zadevo narediti manj smrtno resno in mu hitela pojasnjevat, da iz »dobro proučene« serije Na kraju zločina vem, da so solze edina telesna tekočina, ki ne vsebuje DNK. Rekel je, da prvič sliši in da »jokala pa res ne bova«. Tako mi ni ostalo drugega, kot da ubogljivo odprem – usta …
 
Kaj je res narobe s človeškimi solzami, da jih nihče noče, da jih nihče ne pogreša, da jih nihče ne spodbuja? Nasprotno: učijo nas brzdati jih. Zato je človek edino bitje, ki zna svoja čustva potlačiti. Pa solze včasih tako dobro denejo, ko po licih puščajo sledi – brez sledi ... Pustimo jim, da tečejo. Pustimo malčkom, da izrazijo svoja čustva. Če ne gre drugače, pač skozi solze. Kaj, če nekega dne nehajo teči in če skupaj z njimi ugasne tudi najlepše, kar lahko krasi človeški obraz: nasmeh?