Železniške postaje so kot postaje v človekovem življenju: če hočemo ali ne, skoznje bomo potovali. Kajti na naši poti so z določenim namenom, od nas pa je odvisno, ali si bomo na potovanju od ene do druge razbili glavo ali odnesli celo kožo.
Železniške postaje so za nekatere drugi dom, za nekatere tudi zadnji. Za ene so pribežališče, za druge zatočišče, za tretje izhodišče ... Le za redke so – pravi dom.



Takšnega sta si na eni od železniških postaj ob Savi našla – dva bicikla. Ljubek par, ki venomer tiči skupaj. Nikoli se ne ločita. Dolgo ju že opazujem. Prislonjena na isto okovano ogrodje že ob sončnem vzhodu stikata krmili, opoldne sanjavo preštevata vlake, ki vozijo mimo njiju v daljave, in ptice v visokem letu, od tam opazujeta ljudi, ki venomer hitijo v to in ono smer, ter proseče zreta v nebo, naj ju ne ločijo. Tam si njuni zarjaveli verigi, poraščeni z bršljanom z bližnje gredice, pod večer šepetata zgodbe za lahko noč. O gnezdih, ki si jih že leta na isti veji spleta par dolgonogih ptic ob reki, o čudnih moških postavah, ki parkirajo v nočni tišini in si nemo izmenjujejo čudežne paketke. O možeh v modrem, ki včasih sredi noči pripeljejo mimo. Pa o tovornjakarjih, ki si izmenjujejo prigode z dolgih poti v tuja pristanišča. Tudi o bližnji tovarni vesta povedati marsikaj: da se je iz nje nekoč zelo prašilo, zdaj pa se že dolgo ne. Tudi o nenavadnih prigodah s parkirišča kdaj kakšno rečeta. O tovornjaku, ki je zadel v osebni avto in odpeljal ...



Pred dnevi mu je namesto zgodbe ona zašepetala, da je na postajo prispela jesen, da listje odpada, da ljudje nosijo tople jopiče in dežnike, da se boji, da še ene zime ne bo preživela. Ponoči jo od mraza že zdaj bolijo kosti. Preden se lepega dne več ne zbudim, mu je rekla, si želim s teboj dočakati še zadnji vlak. Toda kako bova vedela, kateri je zadnji? Ne bova, je rekel z gotovostjo vzdržljivega aluminija. Ker poslednjih vlakov ni. Za vsakim pripelje naslednji ...