Druščina male bele čaplje v eldoradu za biologe

»Tam, kjer se morje zajeda v obalne griče, so nastale slikovite, nekaj deset metrov visoke prepadne stene flišnatega klifa. Tam, kjer so se reke in potoki prebili do morja, pa so se na nanosih izoblikovale prostrane ravnice. Te prvotno zamočvirjene površine, prepredene z lagunami, je človek skozi stoletja preoblikoval v solna polja.« Zapis je iz uvodnega dela 30 let stare študije toka Škornika, Marka Miklavca in Tihomirja Makovca o pregledu ptic slovenske obale, ki je bila med ključnimi strokovnimi podlagami za poznejše zavarovanje naravnih parkov v slovenski Istri. Prvi med njimi je bilo območje Sečoveljskih solin.



To, kar je za večino biologov eldorado, je za nekoga, ki ima pred seboj le komercialni interes, neizkoriščen potencial, so v začetku devetdesetih let opozorili avtorji prej omenjene študije in se zavzeli za zaščito edinih še preostalih naravnih delov obale. Kot so poudarili, so Sečoveljske soline in koprski Škocjanski zatok eno najpomembnejših naravnih bogastev Slovenije. Tu se namreč ustavljajo številne ptice, ki priletijo s hladnega severa in se potem odpravijo naprej na prezimovanje v tople kraje, mnoge pa v solinah tudi gnezdijo.

Območje Sečoveljskih solin je tako leta 1990 zavarovala piranska občina, kot mednarodno pomembno mokrišče pa je zaščiteno z ramsarsko konvencijo. Pred 20 leti je soline z vladnim odlokom zavarovala še država, leta 2004 pa so postale del omrežja Nature 2000, pripoveduje ornitolog Iztok Škornik, ki je bil eden od pobudnikov za ustanovitev krajinskega parka in je danes v njem naravovarstveni nadzornik. Z njim smo si park ogledali tudi s tiste strani, s katere je za obiskovalce običajno zaprt.


 

Prestrašili smo mame sabljarke

Vzrok, da smo lahko v družbi naravovarstvenega nadzornika prečkali za javnost sicer zaprt jeklen mostiček, ki povezuje južni in severni del solin – Fontanigge in Lero –, je ta, da je bil sečoveljski mejni prehod zaradi del zaprt. Prehod na Fontanigge, kjer domuje večina zaščitenih ptic, zaradi del tako ni več mogoč z zunanje strani, pač pa le še z notranje. Tu je območje opuščenih solnih polj. »Razmišljali smo, da bi po tem delu, ki je zdaj zaprt, peljali obiskovalce z električnim vlakom, a so nam z letališča sporočili, da bi to motilo njihov radar,« s kančkom nejevolje pripomni naš vodnik.
Ko se s službenim vozilom zapeljeva po dovozni potki, nad nama zakroži skupina vreščečih črno-belih ptic, očitno nezadovoljnih, da smo vdrli v njihov svet. »Sabljarke gnezdijo v bližini poti in se bojijo za svoje mladiče,« mirno pojasni Škornik in počasi nadaljuje vožnjo. Kmalu se ustavi in v avto prinese puhasto sivo-belo kepico – toliko, da se ob njej raznežimo –, nato pa jo spet spusti, da odraca v travo, zaskrbljeni mami naproti. »Ime so dobile po kljunu, ki je upognjen navzgor, in ko z njim iščejo hrano v vodi, se zdi, kot da sučejo sabljo. Včasih so bile izjemno redke, danes pa jih je ogromno in so tu začele tudi gnezditi. V Sloveniji pa so soline, poleg Škocjanskega zatoka, njihovo edino gnezdišče,« izvemo.



Ptičji mladiči so predvsem v tem obdobju, ko se še učijo leteti, pogost plen lisic, kun in celo šakalov, ki jih skrivajo visoke trave in grmiči. »Zaradi dotrajanih nasipov in visokega plimovanja morja, kar je verjetno posledica klimatskih sprememb, moramo ves čas spuščati in izčrpavati vodo, da nekdanjih solnih polj, ki so jih naselile ptice, povsem ne poplavi. Uredili smo tudi manjše nasipe, kot otočke, na katerih ptice lahko gnezdijo in so varne pred plenilci,« omeni. Bazeni na Fontaniggah služijo hkrati za pripravo slanice, iz katere na severnem delu solin – na Leri – pridobivajo sol.

V Sečoveljskih solinah so od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začeli redni monitoring, našteli natanko 308 vrst ptic, vsako leto pa opazijo do 190 različnih. Redno jih tudi obročkajo in spremljajo njihovo gibanje.
 

Zaščitni znak

»Mala bela čaplja je najpogostejša čaplja v solinah. V njih preživi vse leto, vendar tu ne gnezdi,« pokaže na povsem belo dolgonogo ptico, ki v vodi do kolen opreza za kosilom. Četudi ji solinsko okolje zelo ustreza, se na gnezdenje odpravi v gradeške lagune na zahod ali k rekam Savi in Donavi na vzhod. »Ker se tukaj rada zadržuje, smo jo izbrali za simbol, ki je v logotipu parka,« pripoveduje Škornik.



Na poti se večkrat ustaviva, saj je treba odkleniti kar nekaj zapor, ki varujejo prostor pred obiskovalci. »Odkar smo pred enim mesecem ponovno odprli park, sem izdal že deset kazni. Ljudje preprosto ne upoštevajo navodil, poleg tega sem vodijo pse, ki niso na povodcu, kar je prepovedano,« se namršči naravovarstveni nadzornik. Pokaže na polojnika, ki z nekoliko premajhno črno »pelerino«, ogrnjeno čez belo opravo, stopica po vodi s tankimi rdečimi nogami. Še pred časom je veljal za izjemno redkega gnezdilca v Sloveniji, a so v zadnjih letih opazili več deset parov, ki redno gnezdijo na samotnih solnih poljih. »Zelo poseben je pogled na njihove predolge nožice, ki nerodno, kot kakšne hodulje, molijo ven, ko gnezdijo,« se zasmeje.

Zaman pa oprezamo za flamingi ali plamenci, ki so prepoznavne rožnate barve. Ta barva ptic sicer ni trajna in je povezana z njihovim prehranjevanjem s solinskimi rakci, izgine pa ob prvi golitvi, ko izgubijo tudi sposobnost letenja. V solinah se cele jate običajno naselijo v zimskih mesecih in jih spomladi zapustijo.

Naloga naravovarstvenega nadzornika v solinah je tudi skrb za obročkanje ptic. Beločelega deževnika – gre za vrsto ptice – so v solinah prvega označili s tako imenovanim barvnim obročkom. Ta vsebuje kodo, s katero je mogoče – prek spletne platforme European colour-ring Birding – pridobiti informacije o preletih, ki segajo od severne Evrope do Afrike. Z napravami GPS označujejo tudi želve sklednice, ki so prav tako tipične za soline. Za najstarejšo, ki so jo spremljali, Berto, so, denimo, ugotovili, da nikakor ne velja stereotip o počasnih in slabo mobilnih želvah.


 

Soline so najlepše avgusta

Soline so umetno okolje, saj so nastale s posegom človeka v naravo, hkrati pa je to povzročilo nastanek izjemno pestre krajine. Zaščita krajinskega parka je tako spodbudila revitalizacijo solnih polj, obnov nasipov pa tudi nekaterih solinskih hiš, kjer med drugim domujejo zbirke Muzeja solinarstva. »Izjemno pomembna za ohranjanje tega okolja pa je zaščita v okviru Nature 2000. O živalskih in rastlinskih vrstah v parku moramo natančno poročati in spremljati spremembe,« razloži Škornik. Po eni strani gre za prepoznavno mednarodno oznako, ki jo lahko turistična destinacija tudi uspešno trži, po drugi strani pa ta prinaša stroge omejitve glede pozidanosti in števila obiskovalcev. Po arbitražni razsodbi glede meje s Hrvaško so Sečoveljske soline izgubile 48 od skupnih 750 hektarov zemljišč, zaščita Nature 2000 pa še velja, tudi če zavarovano območje na drugi strani Dragonje upravlja Hrvaška.

Posebnost solin so tudi slanuše ali halofiti, ki so prilagojeni za življenje na slanih tleh. Najlepšo podobo si nadenejo avgusta, ko se te zaščitene rastline obarvajo z rdečevijoličnimi cvetovi.