Sodobna ljubljanska meščanskost

»Ljubljanske mestne kareje, kot so Mirje, Rožna dolina, Vrtača in nenazadnje Kodeljevo, so tako pred drugo svetovno vojno kot po njej zelo zaznamovale mestne vile, ki so tudi s svojo arhitekturo, zunanjimi in notranjimi zasnovami, definirale meščanskost. Tudi mi smo v te ljubljanske četrti že umestili nekaj sodobnih vil in se že dlje časa ukvarjamo s pojmom sodobna ljubljanska meščanska vila in s tem, kaj njenim lastnikom, uporabnikom prinaša in omogoča danes,« pripoveduje vodja ljubljanskega biroja Ofis Špela Videčnik.

Na ta vprašanja so poskušali Rok Oman, Špela Videčnik, Andrej Gregorič in Janez Martinčič s sodelavci odgovoriti tudi pri projektu družinske vile na ljubljanskem Kodeljevem. Čeprav vsaka hiša vedno zahteva premislek od začetka ter na njeno zasnovo vpliva več dejavnikov od lokacije in umestitve med že obstoječe objekte, do načina življenja naročnika oziroma njegove družine in njihovih želja ..., pa vsaka hiša po besedah sogovornikov, arhitektov iz biroja Ofis, še ni tudi vila.



Stare ljubljanske vile so vselej imele predvrt, ki je stavbo postavil v razmerje do prostora ulice oziroma je sporočal, kakšen je njen odnos do skupnega dobrega. »To je bil nekakšen poljaven prostor, ki je naredil uvod, oblikoval vstop v hišo. Drugi za nas zelo pomemben element pa je vhod v hišo. Veliko starih še ohranjenih vil ima portico s stopniščem in pogosto tudi z nadstreškom, ki je ustvarjal vstopni lobi. Prav ta navidez zelo nepomemben zunanji vhodni prostor so mnoge sodobne hiše in tudi vile danes izgubile, čeprav se v resnici v tem prostoru zgodi zelo veliko srečanj, kot opažam tudi sama. Poštar ali kdo drug nekaj prinese, starši pridejo po otroka, ki je na obisku ..., zato se nam zdi pomembno, da imajo današnje vile ne samo izoblikovan vhod, temveč razširjeni vstopni prostor oziroma salon, kjer lahko nekoga sprejmeš v miru in kjer lahko počaka kratek čas, ne da bi mu bilo treba vstopiti naprej v intimni del hiše,« povzema pomembnosti teh dveh elementov arhitektka Videčnik.



Stare vile pa v nasprotju z današnjimi, denimo, niso imele dovoza niti parkirnega prostora pred hišo, saj je avtomobil običajno ostal parkiran kar na ulici, zato morajo arhitekti danes premisliti tudi to vprašanje. Vselej pa poskušajo poiskati in izpostaviti predvsem posebnosti slovenskega prostora in jih sodobno interpretirati.

Vse našteto so upoštevali tudi pri snovanju vile na Kodeljevem. Ko so staro hišo podrli, so pri novi ustvarili predvrt, ki je od ulice ločen s perforirano ograjo iz opeke, ter oblikovali vhod s stopniščem. Pri dovozu so zaradi terena – vrt se namreč spušča, zato je hiša organizirana v več nivojev – pridobili svojevrsten pogled. Ko se pripelješ domov, se ti odpre pogled na dogajanje v hiši pa tudi naprej na zelenje v vrtu, kar opisujejo kot nekakšen pozdrav doma.


 

Kosi, ki vnašajo toplino

Lastnika, slovensko-angleški par z otrokoma, sta med željami navedla, da si želita domovanje, ki bo premoglo dve dnevni sobi. Eno, ki bi se povezovala z vstopnim prostorom oziroma salonom in bi bila bolj formalna, takšna za goste, in drugo, ki bi s kuhinjo tvorila osrednji bivanjski prostor in imela izhod na vrt.



Tako so arhitekti prvi dnevni prostor dvignili v visoko pritličje in ga tudi s pogledom povezali z ulico, družinski dnevni prostor pa določili v etaži niže, a na nivoju vrta. Na »strehi« te družinske dnevne sobe s kuhinjo so pridobili še poseben odprt atrij, s katerim je povezana dnevna soba sprejemnica.

V zgornjih dveh etažah pa so urejene spalnice družinskih članov in soba za goste, v kateri pogosto prespijo družinski člani ali prijatelji iz tujine, ki prihajajo na obisk tudi za dlje časa. Ti potem uporabljajo tisto drugo dnevno sobo, ki je zato vselej pospravljena, tja pa se v mir nenazadnje lahko umakne kateri od staršev.

Ta večnivojska hiša z ulične in vrtne strani kaže popolnoma različno podobo. Proti ulici je videti zadržana, proti vrtu pa se odpira z velikimi steklenimi površinami. Poseben značaj ji poklanjajo predvsem opeke, ki jo sogovorniki iz biroja Ofis opisujejo kot trajen in vzdržen material, primeren prav za takšno ulico, v katero je hiša umeščena, hkrati pa so jim opeke omogočile, da so z mestoma perforiranim vzorcem ustvarili bogato teksturo in ji vdahnili nekaj živahnosti.



Interier sta lastnika dopolnila s kosi, ki sta jih izbrala sama in s katerimi sta poskušala v arhitekturno lupino iz vidnega betona in nekaj lesa – nekateri leseni elementi so prav tako v sivem odtenku –, vnesti nekaj topline. »To se nam zdi tudi prav, saj je to navsezadnje njihov dom. Vse skupaj pa s to izčiščeno arhitekturno lupino ustvarja zanimiv kontrast,« pravijo sogovorniki.


 

Kontrasti med odprtimi in zaprtimi prostori

Kot največjo posebnost tega arhitekturnega izziva izpostavljajo vse te razlike v višinah, ki jim jih je uspelo povezati v smiselno in funkcionalno celoto. »Hiša po vzdolžnem in prečnem prerezu kaže povsem drugačna obraza, a vendar se z ulične strani zdi kot poenotena kocka. Poseben značaj ji daje ta uvozni lobi, s katerega se, ko parkiraš vozilo, ne samo odpira pogled proti domu, ampak se lahko po amfiteatrskem stopnišču spustiš neposredno vanj. Na tem stopnišču je nenazadnje mogoče posedati, kadar pada dež. Z ulice tega intimnega družinskega bivalnega prostora ni videti, vidi pa se terasa zgornje, sprejemne dnevne sobe,« je Rok Oman naštel nekaj posebnosti.

​Prav to razmerje, kontrasti med zaprtimi in odprtimi prostori so, kot so spomnili, odlikovali modernistične vile v 30. let 20. stoletja, ta igra pa omogoča različno stopnjo intime, v kateri si lahko ustvariš svoj svet v malem. Je pa po njegovih besedah treba imeti v mislih tudi to, da nikoli ne veš, kako se bo spremenila okolica, zato je orientiranost pogledov še kako ključna za premislek. Tu so nalogo, kot se kaže ob sosednji novogradnji, primerno opravili.



Kot je še sklenila Videčnikova, je, ne glede na to, da projektirajo tudi zelo velike objekte, hiša vedno znova svojevrsten izziv, in da so navsezadnje arhitekti šolani za to, da oblikujejo prostore, v katerih ljudje živijo.

Meščanska vila, Kodeljevo

Izgradnja: 2019
Velikost: 385 m2
Zasnova: Rok Oman, Špela Videčnik, Andrej Gregorič, Janez Martinčič s sodelavci (Ofis arhitekti)
Izvajalec gradbenih del: Urteh, d. o. o.
Zasnova statike: Milan Sorč