Smo Slovenci narod kvizov? Ne tako kot Hrvati

Slovenski ljubitelji kvizov, ki v zdajšnji televizijski ponudbi ne najdejo prave potešitve, so se razveselili napovedi, da bo od danes na sporedu RTV Slovenija kviz Joker ter da se 4. marca vrača priljubljeni Milijonar (Planet TV), tokrat z voditeljem Slavkom Bobovnikom.

Vsi sogovorniki, ki smo jih vprašali, ali smo Slovenci »kvizovski« narod, so odgovorili: Ne tako kot Hrvati. To je tudi nekdanja jugoslovanska republika, kjer se je leta 1980 rodila legendarna Kvizkoteka, in ta je, kakor so ugotavljali že v mnogo člankih o fenomenu kvizov, definirala naše razumevanje te oddaje. Z njo pa tudi lik voditelja. Oliver Mlakar je prototip moža, ki si ga predstavljamo kot nekoga, ki zna verodostojno in omikano postavljati težka vprašanja. Svoj pečat naši podobi voditelja kviza je pozneje dal tudi Jonas Žnidaršič, ki je vodil oddajo Lepo je biti milijonar.



Licenčni kviz z izvirnim imenom Who Wants to Be a Millionaire so prvič posneli leta 1998 v Združenem kraljestvu, dve leti po tem so ga začeli na POP TV; do leta 2005 je dobil šest viktorjev. Jonasa je za nekaj časa nadomestil Boštjan Romih, potem so si na RTV Slovenija omislili Milijonarja z Jonasom, a le za eno sezono, marca pa bo Planet TV predstavil novo različico te svetovne uspešnice. O oddaji so še vedno skrivnostni, izdali so le, da je glavna razlika s prejšnjimi različicami v tem, kdo bo sedel na voditeljskem stolčku. Tokrat bo to legendarni voditelj informativnih oddaj Slavko Bobovnik. V novi vlogi bo še vedno pstavljal vprašanja, a z eno pomembno razliko: »Tu izmikanj, prilagajanj, skrivalnic ali potvarjanj, ni,« je povedal pred premiero kviza.
 

Iz domačega naslanjača

Prvič se bo v vlogi voditelja kviza, ravno tako licenčnega Jokerja, preizkusil Mario Galunič, eden najbolj prepoznavnih televizijskih voditeljev pri nas, zadnja leta pa je bil na nacionalni televiziji urednik razvedrilnega programa. Kakšnih posebnih raziskav, ki bi kazale, da smo Slovenci kvizovski narod, ni, nesporno pa je, pravi Galunič, kviz vtkan v naše spremljanje televizije od njenih začetkov. Eden prvih takih je bil Spoznavamo svet in domovino, ki ga je vodil tudi Tomaž Terček.

»Kviz je genialna iznajdba za televizijo, saj ima vse prvine, ki se jih gledalci ne naveličajo,« razmišlja Galunič. Gledalec se tako lahko znajde med tistimi, ki veliko znajo, lahko z njimi tekmuje, jim privošči uspeh ali se počuti vzvišenega, ker sam morda ve več, navsezadnje pa lahko najde zadoščenje v negodovanju, ker mu nekdo gre na živce – vse to v varnem okolju naslanjača. Ob gledanju takšne oddaje se sprošča veliko emocij, opisuje Galunič, hkrati pa smo del tekmovanja, ki nas spremlja vse življenje, od trenutka, ko stopimo v osnovno šolo. »Kviz je razvedrilni derivat tega vseživljenjskega preverjanja znanja.«


 

Boj za gledalce

Kviz je tudi žanr, ki je že precej dodelan in ne potrebuje večjih sprememb (niti si jih občinstvo ne želi), razen vizualne podobe, ki sledi tehnološkemu razvoju. V času, ko se na RTV Slovenija in drugih televizijah borijo za občinstvo in z nenehnimi (finančnimi) omejitvami, je nemara prav zato zelo hvaležen za uporabo.

A zakaj televizije ne premorejo več poguma za izdelavo izvirnih domačih oddaj? Ti poskusi obstajajo, a so malokrat uspešni, odgovarja Galunič. To je oddaja, ki mora biti do potankosti preizkušena in dovršena, imeti mora dramaturški lok, dobro scenografijo, ravno dovolj prvin zabavljaštva, sproščenega voditelja, ustrezen bazen tekmovalcev in seveda dobra vprašanja. Pri tem se vrne v osemdeseta leta in h Kvizkoteki: »To je bil kviz na visoki ravni, toda to je bil tudi čas pred bitko za gledalce, pred vznikom komercialnih televizij.«
 

Dobro obiskane avdicije

V Sloveniji je bazen tekmovalcev precej majhen, kajti sodelujoči ne potrebuje le znanja, ampak mora premoči še dovolj poguma in samozavesti, da stopi pred kamero in se sooči z izpraševalcem. Pri Jokerju, kjer bosta v vsaki oddaji (enkrat na teden) sodelovala dva tekmovalca, za zdaj nimajo težav z zagotavljanjem udeležencev, pravi sogovornik, avdicije so bile dobro obiskane. »Za prvo sezono ne bo težko dobiti dobrih kandidatov.« Raven nastopaštva je že ena od razlik, ki jo navede ob primerjavi Slovencev in Hrvatov; Slovenci smo morda bolj enigmatski narod kot narod kvizov.

Tukaj se spomnimo znamenitih TV-križanke in Križ kraža, ki ju je 15 let vodila Miša Molk. Formi križanke sledi tudi priljubljeni kviz Vem!, v njem ljudje odgovarjajo na vprašanja, ki so del osnovne splošne razgledanosti. Vendar ima s križanko bolj malo skupnega, to je prej izpolnjevanka, kakor pravi sestavljavec križank Vinko Korent.

S tem, zakaj nas tako privlačijo različne enigme, se Korent sicer ni veliko ukvarjal, a meni, da mora biti nekaj na tem, da rešuješ uganke, tekmuješ, tudi če sam s sabo, in ob pravem odgovoru čutiš zadoščenje. Takih, ki bi bili prepričljivi tudi na televiziji, ni prav veliko, kajti pred ekranom se nam lastno znanje navadno zdi večje. Pri kvizih, ki jih je trenutno mogoče videti na slovenskih programih, pogreša predvsem dobre voditelje in samozavestne tekmovalce. Te kajpak pritegne denar, ni pa odločilen. »Takih, ki sodelujejo v kvizih zaradi denarja, je morda od pet do deset odstotkov. Bolj pomemben je preizkus znanja.«
 

Milijonar v tolarjih

Ali je šlo za denar, smo vprašali Akima Kysselefa, Ljubljančana, ki je leta 2002 na kvizu Lepo je biti milijonar osvojil zmagovalnih deset milijonov tolarjev. Pomembnejši motiv kot denar je izziv, poudarja 53-letni elektrotehnik. Tudi če ne bi bilo finančnih nagrad, bi v kvizih sodeloval. In res se je udeležil skoraj vsakega kviza, kar smo jih premogli, bil je tudi superfinalist v oddaji Vem!. Domnevali bi, da je bila to mala šala za prekaljenega mačka, ki se je prebil skozi »Jonasova« vprašanja, a ni bilo tako lahko. »Znanje ti ne pomaga prav veliko, če nisi dovolj hiter pri pritiskanju tipke.«



Na Jokerja se še ni prijavil, a se najverjetneje bo, kakor brez odlašanja pritrdi ljubitelj kvizov, le da spozna koncept. Dober kviz po njegovem mnenju potrebuje zanimiv koncept, dobrega voditelja in vprašanja, ki zahtevajo znanje, ki se stopnjuje. Pri nas ne pogreša le dobrih kvizov, pač pa tudi več dobrih (so)tekmovalcev. »Na Hrvaškem so zelo priljubljeni pub kvizi, to so interni in lokalni dogodki, iz katerih najbrž vznikne veliko dobrih tekmovalcev,« opomni Kysselef. Kviz, ob katerem se tudi njemu od vznemirjenja zatrese glas, je hrvaška Potjera.
 

Pub kviz

Kaj je pub kviz, pove že ime; kvizi, ki jih prirejajo za manjše družbe v pubih, so v 70. letih nastali v Veliki Britaniji. Prebivalci Otoka in Irci so tudi tisti, ki jim res lahko dodamo besedno zvezo kvizovski narodi, kajti na tem območju je najverjetneje nastal kviz.

Če je verjeti wikipediji (in slovitemu britanskemu kvizu QI oziroma Quite Interesting, ki ga BBC predvaja že 16 let), je beseda quiz rezultat eksperimenta Richarda Dalyja, lastnika gledališča iz Dublina. Nekega dne leta 1791 je menda stavil, da lahko besedo v 24 urah podtakne v besedišče ljudstva. Najel je skupino potepuških otrok in jim naročil, naj »quiz«, ki dotlej ni imel definicije, čim večkrat napišejo na zidove po mestu. In res se je beseda »prijela« v enem samem dnevu, čeprav nihče v resnici ni vedel, kaj pomeni.

A to je žal le legenda, ki so jo morda le dovoljkrat povedali, da se je zapisala v kolektivni spomin. Besedo so menda uporabljali že prej. Najprej je označevala nenavadnega, ekscentričnega človeka ali potegavščino, pozneje je pomenila »opazovati, študirati«, od sredine 19. stoletja pa »test, preizkus znanja«. Prvi televizijski kvizi so se pojavili že konec tridesetih let prejšnjega stoletja.

Leta 1938 je britanska televizija začela predvajati 15-minutno oddajo Spelling Bee, v kateri so se tekmovalci pomerili z zvezdami tistega časa, istega leta je ameriški radio NBC iznašel igro Information Please. Prvi velik uspeh je dosegel Dr. I. Q., ameriški radijski kviz iz leta 1939. Leto pozneje je NBC pripravil prvi televizijski licenčni kviz Truth or Consequences.

Če bi nadaljevali, bi se izgubili v naštevanju, vsekakor pa je jasno, da sta si pri game showih, kakor jim pravijo v angleščini, večinoma podajali žogico ZDA in Velika Britanija. Tam so pub kvizi del kulture (pripravijo jih menda več kot 20.000 na teden), ki jo posnemajo številni evropski narodi. Na Hrvaškem so leta 2005 začeli po Zagrebu pripravljati tovrstne dogodke; kako priljubljeni so pri njih kvizi, dokazuje že dejstvo, da imajo nacionalno kvizovsko zvezo (Hrvatski kviz savez).
 

Timbilding

V Sloveniji do tega še nismo prišli, na spletu je zaslediti le nekaj zapisov o pub kvizih, so pa priložnost v tem prepoznali v agenciji ETC Adriatic, ki pripravlja timbildinge. Pub kvizi, ki jih prirejajo, so del večerne animacije za naročnike, pri izbiri teme in vprašanjih se prilagodijo stroki ali preprosto zanimanju sodelujočih. Voditelji so ponavadi komiki, z rekviziti si ne zapletajo življenja, ampak uporabljajo navadno belo tablo. »Pomembni so povezava med voditeljem in ljudmi ter dobra vprašanja,« poudarja direktor agencije Matjaž Jug.