Pred štirimi leti je 19-letna Amira Elkanawati prvič v roke prijela kepo snega. To ne bi bila omembe vredna posebnost, če ne bi bila njena domovina (tudi) Slovenija. Rodila se je v Egiptu in je potomka aleksandrinke, ene od številnih deklet in žena s Primorske, ki so od druge polovice 19. stoletja odhajale v Egipt kot dojilje in varuške. Njena prababica je tam ostala in si ustvarila družino. Amira se je leta 2019 preselila v Slovenijo, njena zgodba pa je ena od 17 pričevanj »povratnikov«, ki so jih zbrali v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije na razstavi Iz domovine v domovino.

Človek se je vselej selil, naši predniki so nekoč prišli od nekod in si poiskali prostor pod soncem, ki so ga zlagoma začeli imenovati domovina. Beseda danes nosi veliko odtenkov, kaj pomeni za nekoga, ki zapusti dom, pa je morda najbolj povedno opisal Stanislav Zdešar, prav tako eden od pričevalcev na razstavi, ki bo odprta do 23. januarja prihodnje leto: »Vsak zdomec je imel težave z želodcem. Vedno te je spremljal občutek, da nisi doma.« S hrepenenjem po domovini je, kot je pojasnil, podobno kot z zdravjem: dokler ga imaš, ne veš, kaj je to, ko ga izgubiš, ga začneš ceniti.

Izseljenci na ladji Santa Cruz tik pred odhodom iz pristanišča. Domnevno Bagnoli, Italija, 7. 3. 1948. FOTO: Lojze Erjavec, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Stanislav Zdešar je tipičen primer »gastarbajterjev«, ki jih poznajo tako rekoč v vsaki razširjeni družini. Leta 1968 je odšel za boljšo plačo v Nemčijo, kmalu se mu je pridružila žena Mirjana Zdešar. Tam se jima je rodil prvi otrok, nato še drugi, naposled sta v Nemčiji, čeprav sta se nameravala vrniti prej, ostala 28 let. Čustveni stik z domovino sta, kot mnogi zdomci, ohranjala s plesom in tudi smučanjem. V Berlinu sta bila vključena v slovensko skupnost; vodila sta folklorno skupino, s katero sta šla tudi na turnejo po Sloveniji in v bližini zadnje postaje, Vranskega, odkrila manjše posestvo. Tam sta do nedavnega vodila gostišče s prenočišči, vse od vrnitve pa pomagata in svetujeta tudi drugim izseljencem. Kajti nov začetek v Sloveniji ni bil lahek: »V Nemčiji sva naletela na lepši sprejem, prej si se integriral, kot pa sva se kot Slovenca, ko sva se po toliko letih vrnila.«

Kaj ljudi prižene nazaj

V ospredju razstave Iz domovine v domovino so slovenski izseljenci in njihovi potomci, ki so vrnili v Slovenijo po letu 1990. »Veliko govora je o tem, da se mladi odseljujejo v tujino, iščejo boljše priložnosti, nas pa je zanimalo, kaj ljudi, ki so se odselili, prižene nazaj,« je povedala kustosinja Barbara Kočevar, ki je razstavo pripravila skupaj s strokovno sodelavko Stello Cavalleri in kustosom Sebastianom Koreničem Tratnikom.

Glavni razlogi za selitve so praviloma politični, ekonomski in socialni, kdaj je posredi tudi ljubezen, na območju Slovenije pa je bil pomemben mejnik avstrijski ustavni zakon iz leta 1867, ki je uvedel svobodo izseljevanja (omejena je bila le z vojaško obveznostjo). Dotlej se prebivalci iz naših dežel niso smeli kar odseliti, ampak so morali dobiti dovoljenje in plačati odselnino. Ilegalna odselitev je bila strogo kaznovana, med drugim z zasegom nepremičnine. Med pomembnimi mejniki sta tudi leta 1853 sprejeta argentinska ustava, ki je (v želji po delovni sili) dovolila neomejeno priseljevanje iz Evrope, in ameriški Homestead Act (1862), zakon o zemlji priseljencev, s katerim so jim podelili 65 hektarjev zemlje, da bi poselili prostrana nenaseljena območja.

Med stavkajoči rudarji v Pennsylvanii leta 1910 so tudi slovenski izseljenci s svojimi družinami iz Claridga. FOTO: avtor neznan, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije 

Čeprav migracije potekajo ves čas, imajo posamezne etape; na ozemlju, ki so ga poseljevali Slovenci, je bil posebej izrazit val izseljevanja po letu 1870, predvsem zaradi hude revščine. Takrat so se številni odpravili za kruhom na bolj napredna območja Avstro-Ogrske in v Nemčijo, predvsem pa čez lužo, v ZDA, Argentino, Brazilijo, Kanado … Zlasti dekleta in žene s Primorske in Ziljske doline pa so iskale delo kot varuške in dojilje v Egiptu. Ta val je prekinila prva svetovna vojna, po njej pa so ljudje znova iskali boljše življenje na tujem, ne le zaradi gmotnega položaja, ampak tudi zaradi vse hujših pritiskov fašističnih oblasti. V prvih letih po drugi svetovni vojni so ljudi na tuje spet gnali predvsem politični razlogi, od sredine 50. let naprej pa tudi ekonomski. Zadnja letnica, ki so jo kot nekakšen mejnik navedli na razstavi, je 2008, torej čas gospodarske krize, ko je število izseljenih spet izraziteje poskočilo.

Črka č je lahko tudi spominek

Izpostavljeni zgodovinski mejniki se odražajo tudi v zgodbah pričevalcev, ki so živeli v 12 različnih državah na štirih celinah. Izbrali so predstavnike različnih generacij, najmlajša je stara 22 let, najstarejša 86. Prav vsi niso povratniki v pravem pomenu besede; nekateri so bili v tujini rojeni in so se potem odločili, da se preselijo v domovino prednikov. Cecilia Grbec je živela ob pripovedovanju babice o Sloveniji. V Argentini, kjer je za božič poletje in 30 stopinj Celzija, sta skupaj delali jaslice. Stara mama jih je okrasila z vato in šele v Sloveniji, ko je Cecilia prvič doživela zimski božič, je spoznala, zakaj. Tukaj je tudi z navdušenjem zrla napise v slovenščini in izrezovala črke č, da jih je v Argentini pokazala in dokazala, da Slovenija ni le dežela iz pripovedi, ampak da res obstaja. In šele tukaj je, kot je dejala, zares začela ceniti, ker se je naučila slovensko. V Slovenijo je prišla na povabilo tete, a ker je večina njene družine v Argentini, odločitev, da bi živela tukaj, ni dokončna.

Odprtje slovenskega delavskega doma v Buenos Airesu leta 1938 FOTO: avtor neznan, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Da so migracije proces, ki se nikoli ne neha, kaže tudi zgodba Katarine Obranović O'Dell, rojene leta 1987 na Dolenjskem. Po končani gimnaziji je doštudirala v Veliki Britaniji, delala pa v Nemčiji, Belgiji in Avstraliji, kjer je tudi magistrirala. Vmes se je poročila, tik pred pandemijo sta z možem dobila delo v Kanadi. Potem je covid, kot je povedala, zapletel vso situacijo z birokracijo, znašla sta se na razpotju: iz Kanade v Veliko Britanijo ali Slovenijo? Mož jo je prepričal za Slovenijo in vrnitev je bila, kot je dejala, večji kulturni šok kot prej odhod v tujino. Po treh letih se z možem vračata v Veliko Britanijo. Morda bi bilo, kot je še razmišljala, zanjo (vsaj psihično) celo bolje, če ne bi nikoli odšla, saj bi bila potem vpeta le v to življenje, ne bi poznala življenja drugje …

Tako rekoč vsi pričevalci so poudarili, da bi vsaj nekaj let življenja v tujini priporočali vsakomur. Mladi naj gredo po znanje, pridobijo izkušnje in se potem vrnejo ter tisto, kar so se naučili, prenesejo v domovino, je razmišljal Vladimir Ahlin iz Loga nad Škofjo Loko. Tam se je rodil in tam zdaj spet živi. Doma so imeli gostilno, tudi njega je zaneslo v gostinstvo. Ko je v 60. letih delal v hotelu Slon pripravništvo, je slišal francoski jezik. Bil mu je tako všeč, da se ga je hotel naučiti. Izbral je francosko govoreči del Švice, kjer je od leta 1968 delal v prestižnih hotelih, najdlje v hotelu Laussane Palace.

V Slovenijo ga je ves čas vleklo, redno jo je obiskoval, tudi osamosvajanja ni zamudil. Leta 1996 se je vrnil, obnovil domačo hišo in v njej uredil Gostišče Premetovc. Gostilna pa je bila morda preveč omikana za tiste čase v Sloveniji, je opisal: »V 90. letih ljudje niso bili pripravljeni na velike spremembe, sploh pa ne v gostilnah. Tukaj je bila prejšnja gostilna čisto domača – pečenica, zelje in konec ... Najbolj moteče je bilo, ker ljudje niso bili navajeni, da so mize pogrnjene, da je poseben porcelan, poseben pristop.«

Slovenske lastovke

Med pričevalci so tudi tisti, ki so se odselili v tujino po letu 1990. Martin Bibič, izučen kuhar s Kozjanskega, je šel boljši zaslužek iskat v Nemčijo. »Sem rekel, grem za dve leti ... Če bi rekel, da grem za vedno, bi še zbolel,« je pripovedoval. To se je zaradi spleta okoliščin podaljšalo, tam je spoznal tudi ženo, hčerko Slovencev, sicer rojeno v Frankfurtu, kjer je imel njen oče hotel. In ta jima je rekel: »Če bosta šla v Slovenijo, vama naredim hotel.« To je Hotel Krona v Domžalah. In medtem ko so drugi izseljenci večinoma ustanavljali ali se povezovali v slovenska društva na tujem, je Martin Bibič eden od pobudnikov Gibanja slovenskih lastovk, stičišča povratnikov, zdomcev in izseljencev.

Družina Amire Elkanawati, najmlajše pričevalke na razstavi, je močno povezana s slovenstvom, njena mama je soustanoviteljica društva Snežinka iz Kaira, ki združuje Slovence in njihove potomce v Egiptu. FOTO: Simona Bandur

Pomembna značilnost povratnikov je, da so ves čas izseljenstva naklonjeni Sloveniji, predvsem njeni kulturi in običajem. Raziskava ZRC SAZU iz leta 2004 je pokazala, da so med najpogostejšimi razlogi za vrnitev domotožje, domoljubje, družinske vezi, dedovanje in upokojitev. A ko se vrnejo, pogosto ni več tako, kot je bilo oziroma kot so si predstavljali, da bo. Kajti med tem se je spremenil tudi rodni kraj, socialne vezi so se zrahljale ali celo prekinile, spremenila se je skupnost in navsezadnje so se selivci v okolju priselitve spremenili in so ob prihodu »stari kraj« opazovali z drugačnimi očmi kot ob odhodu, kakor je v katalogu, ki so ga izdali ob razstavi, opisal dr. Miha Zobec z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU.