Migrant sem, migrant tja

Migracije so zagotovo eno osnovnih gonil človeštva, včasih napredka, drugič nazadovanja. Vsakič pa močno vplivajo na vse vpletene. Doktor znanosti na področju interkulturnih študij, primerjalnih študij idej in kultur, geograf in etnolog Jernej Mlekuž je pri založbi ZRC izdal ABCČĆ migracij, v katerem obravnava vso prepletenost človeških migracij.
 

Od vseh dogodkov v zgodovini so na naše človeštvo najbolj usodno vplivale ravno migracije. Človek preprosto ni mogel biti pri miru, mar ne?

Ja, kot zapišem tudi v knjigi, če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj, in če se ne bi odpravil pramigrant na dolgo in neznano pot, bi še zmeraj bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin s tonikom brez ledu. Skratka, bili bi precej marginalna vrsta, ki najbrž sploh ne bi preživela do današnjih dni.
 

Seveda pa migracije niso vedno prinesle dobrih stvari. Kolonializem in imperializem sta v smrt in bedo potisnila milijone ljudi na vseh celinah.

Migracije so največkrat razumljene kot nekakšen nepotreben in nadležen stranski produkt človeškega razvoja. Tako kot hrup reaktivnih motorjev – ne poganja letala, le cefra nam možgane in osmišlja besedno zvezo zvočno onesnaževanje. Ko človeško bitje sliši besedo migracija ali migrant, najbrž najprej pomisli na objokane obraze svojcev, razbite družine, potoke solz, ki tečejo po trdi in neprijazni pokrajini tujine, iz domovine bežeče možgane, amputirane ude naroda, narodne rakave rane in podobne neljube pojave, ki se jih človečnjaki otepajo kot Pepelka mozoljev. Migracije so torej odklon ali, z bolj ošabnimi besedami, anomalija od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim, sicer večinoma neuspešno, teži človeška vrsta. Jaz oziroma moja knjiga vsega tega ne zanika, a vztraja, kot sva nakazala že pri prejšnjem vprašanju, da odkloni lahko tudi bogatijo.


 

Zagotovo je bila beseda migracije ena najpogosteje izrečenih besed zadnjih šest let. Lani jo je premagala beseda korona.

Migracije so postale zelo vroča tema, ki ljudi povečini ne pušča hladnih. Olje na ogenj dodatno prilivajo tudi politiki, mediji in drugi varilci mnenj. A kot sam opažam, je debata o migracijah ne samo izrazito polarizirana oziroma nemalokrat enaka vpitju (ko ena stran ob glasnem razpravljanju druge strani sploh ne sliši), temveč tudi zelo osiromašena. Migracije so namreč – kot poskušam pokazati v knjigi – zelo kompleksen, raznovrsten, zamotan ... pojav. Vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike ... Biti migrant (begunec) iz Sirije, čigar domovino namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb, je nekaj povsem drugega kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu (diplomat). In kaj ima z njima skupnega brat vašega pradedka, ki je odšel s trebuhom za kruhom preko luže in našel svoj mir v ameriški Ljubljani – Clevelandu?
 

Ob besedi migracije se nam v spomin najprej vsilijo podobe mladih muslimanov na naših mejah, ki želijo pri nas živeti ali od socialne podpore ali pa nam prevzeti delovna mesta, recimo, srčnih kirurgov. V resnici pa skoraj nobeden ne ostane pri nas.

Nekaj lačnih in prestrašenih »ilegalnih« pohodnikov na odmaknjenem in pozabljenem jugu države lahko sproži vihar, ki homo sapiensu, še zlasti pa njegovi podvrsti homo politicusu, ne le uniči frizuro, temveč tudi zmeša glavo. Politični, družbeni, psihološki in drug pomen migracij je pogosto mnogo večji od njihove številnosti.
 

Padec Berlinskega zidu simbolizira vrnitev svobode in povečanih migracij, gradnja novih zidov in ograj pa njihovo omejevanje. O prvem poje skupina Scorpions v pesmi Wind of Change, o drugem pa Asian Dub Foundation v pesmi Fortress Europe. Med pesmima je le 13 let razlike.

Jean-Jacques Rousseau je rekel, da se je civilizacija začela s tem, ko so ljudje postavili ograje. Z drugimi besedami, civilizacijski dosežki so (tudi) posledica omejenosti z ograjami. In brez ograj in zidov tudi ne bi bilo pesmi, ki jih omenjate.
 

Slovenci smo neizmerno ponosni, ker že tretja ali četrta generacija potomcev Slovencev v Argentini govori slovensko, in hkrati nestrpni, če se kdo pri nas pogovarja v svojem jeziku – češ, tukaj je Slovenija, tu se govori slovensko.

To, da imamo sebi podobne ljudi rajši od tujcev, počnemo že od nekdaj – kot posamezniki in vrsta smo tako lažje preživeli. Dandanes, ko ima človek narodnost, tako kot ima nos in dve ušesi, se zdi, da narodi naš obstoj osmišljajo od vekomaj. Toda nacionalizem, ki ga sugerirate v zgornjem vprašanju, je razmeroma nov pojav, star okoli dve stoletji, produkt industrijske družbe, modernih profesionaliziranih držav, šolskih sistemov, tiskarskega kapitalizma in drugih sodobnih pojavov. Rasizem in ksenofobija, ki ju tudi ne smemo metati v isti koš (ksenofob se v nasprotju z rasistom zaveda strahu pred tujci, rasist pa ne sprejema le ljudi določenih kultur, ras, polti), sta v primerjavi z mladostnim nacionalizmom starčka z brado, ki sega vse tja do pojava homo sapiensa in najbrž še čez.
Nacionalizem, v primerjavi z rasizmom in ksenofobijo, pa predstavlja tudi nekakšno anomalijo v sovražnosti oziroma ljubezni do neznancev. Vsaj do neke mere namreč zahteva, da imamo neznance z drugega konca države enako radi kot sorodnike in znance (kot pravi nacionalisti na primer s ponosom plačujemo davke, s pomočjo katerih se šolajo otroci neznancev). To, da do neznanca sonarodnjaka čutite odgovornost, je nedvomno civilizacijski dosežek. Seveda pa ni civilizacijski dosežek, da do neznanca, zgolj zato, ker živi na drugi strani meje, čutite odpor in pomilovanje ter ga zmerjate s kretenom.
 

V Montevideu sem se srečal s potomci Prekmurcev, ki so domovino zapustili pred ali med prvo svetovno vojno. V Argentini sem v Rosariu srečal potomce Primorcev, ki so zbežali pred fašizmom, v Buenos Airesu pa potomce tistih, ki so zbežali pred komunizmom. To so trije povsem različni svetovi.

Ja, gre za zelo različne svetove in ta seznam bi lahko hitro obogatila in kmalu naredila neobvladljivega še z množico drugih slovenskih izseljenskih skupnosti, ki so imele med drugim zelo različen vpliv na domovino. Recimo, slovenska politična emigracija v Argentini, ki jo omenjate, je »dala« Sloveniji predsednika vlade, ljubljanskega škofa, enega najboljših poznavalcev nogometa in še bi lahko naštevala. Ali pa se spomniva samo aleksandrink, žensk, ki so s pridobitnim delom prevzele tradicionalno vlogo moških – preživljanje družine. S tem so povzročile pravo revolucijo – zgražanje in odpor med duhovščino, narodnimi veljaki in drugimi pomembneži takratnega časa.
 

Ko so se leta 2015 skozi mojo domačo vas ob hrvaški meji vile dolge kolone migrantov, je moja mama, ki je sama bila prisilna migrantka v nacističnih delovnih taboriščih, sočutno dejala, da nihče ne beži z dobrega.

Empatija, ki jo je premogla vaša mama, je bržkone močno povezana tudi z njeno kruto izgnansko izkušnjo. Kot že rečeno, pa večina ljudi migracije pozna le iz medijev in ust politikov. A če le malo pobrskamo po družinskih zgodovinah ali se zapletemo v pogovor s sosedi, odkrijemo zelo zanimive migrantske zgodbe, ki nam lahko dajo misliti, tudi o sodobnih migracijah.
 

Vaša knjiga ABCČĆ migracij je pravzaprav nekakšen priročnik o migrantstvu za telebane. Pojasni osnovne pojme in neverjetno prepletenost migracij z nami. Žal je vedno znova treba pojasnjevati temeljne pojme.

Kot zapiše Goran Vojnović na hrbtu knjige: »O migracijah zadnja leta veliko govorimo, čeprav tiha večina o migracijah ne ve skoraj nič, glasna manjšina pa ne ve niti tega, da nič ne ve.« Namen te knjige je tudi, da bi se pred nadaljevanjem pogovora o migracijah tako tiha večina kot glasna manjšina zavedali, da o njih ne vesta prav dosti in da migracije nikakor niso stvar, na katero je možen preprost odgovor za ali proti.
 

Zanimiva je vaša odločitev za »nestrokovni«, bolj sproščen jezik, poln slengizmov in vsakdanje pogovorne govorice. Ste s tem želeli približati knjigo ključni skupini bralcev, tistim med 15. in 25. letom?

Pisal sem jo z mislijo na vse, tako na mlade kot na starejše in stare, vedne in nevedne, prepričane in neprepričane. Nisem delal nobenih razlik. In mimogrede, »odločitve« za »poseben« slog ni bilo. To pač je moj slog. »Obleka ne pomeni nič, dokler nekdo ne zaživi v njej,« je rekel, hm, kdo že? No, jaz skratka živim v tej, kot ste jo nič kaj lepo opisali, pogovorni, slengovski, nestrokovni obleki. In če se vam je zdelo, kot da ta obleka pripada še mlademu bitju, potem lahko to vzamem samo kot kompliment.