Učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Polzela je ena tistih, ki se pri izbiri poklica resnično niso zmotili. Ne le da živi za to, da poučuje, ampak živi tudi za to, da je hodeča reklama za slovenščino. Pravi, da je njena velika naloga, da privzgaja otrokom ljubezen do jezika. »Če jaz kot učiteljica slovenščine tega ne bom počela, kdo pa bo?« se z nasmehom sprašuje. In dodaja, da je to danes, ob vseprisotni angleščini, vse težje.

Nad tablo v učilnici, kjer je »doma« Karmen Zupanc, je veliko sonce (ali pa rožica) iz besed. V sredini je njeno ime, na žarkih pa 40 pridevnikov, ki se začnejo s črko k. »Kolegice učiteljice so mi to pripravile ob moji 40-letnici. Čestitala sem jim, da so našle kar 40 pridevnikov! To je tudi nekaj res uporabnega za razred. Ko otroci prvič pridejo k meni, se takoj zazrejo v rožico in odpre se tema. Hkrati pa je to opomnik in spomin na kolegice. Dejstvo je, da sem kot učiteljica taka, kot sem, tudi po njihovi zaslugi. Tudi zato ne bi zamenjala poklica. Pomembno se mi zdi, da se učitelji med sabo razumemo, si znamo pomagati, se bodriti.«

Od mladih nog si je želela postati učiteljica. Pa že takrat poklic očitno ni bil tako cenjen, kot si morda danes kdo misli. Ko je še v osnovni šoli povedala, da bi bila rada učiteljica, ji je učiteljica slovenščine rekla, naj se odloči za karkoli drugega. »Hvala bogu, da je takrat nisem poslušala,« pravi danes. Dodaja, da ji je bil ta poklic očitno položen že v zibelko. »Še vedno si ne predstavljam, da bi v življenju počela kaj drugega. Delam z najboljšim občinstvom, kar ga je.«

Učenci soustvarjajo pouk. FOTO: osebni arhiv

Boj z angleščino

Največji izziv dandanes je priti do otrok, zlasti do tistih, ki jim je za šolo figo mar. »Nekaj je slovenščina kot šolski predmet, ampak to je naša materinščina! Moja velika naloga je, da vzgajam ljubezen do našega jezika.« To je danes eden največjih izzivov, saj je vpliv angleščine prek različnih medijev in spleta ogromen. »Otroci so mi kazali svoje pogovore v klepetalnici. Praktično vse je v angleščini, tri četrtine njihovih pogovorov zagotovo. To me boli. Prav pri tem je vloga učitelja slovenščine pomembna. Da jim pokažemo, da je slovenščina več kot predmet. Kažem jim, da je slovenščina pomembna tudi pri drugih predmetih.«

Z učenci na kolesarski dirki, ki je šla skozi Polzelo. FOTO: osebni arhiv

Poudarja, da brez poznavanja jezika niti sveta ne moremo razumeti. Veliko se ukvarja z medijsko pismenostjo. Ne le pri izbirnem predmetu in novinarskem krožku, že dve leti sodeluje s Časorisom, spletnim časopisom za otroke. »Ustvarjali smo vsebinske pakete za učitelje, da bo medijska pismenost v razredu bolj kakovostna. Da bodo otroci vedeli, kaj so verodostojni viri. Kaj je primerno branje zanje.« Sama otrokom priporoča branje klasikov, takoj izstreli, da bi vsi morali prebrati Solzice Prežihovega Voranca. Med sodobnejšimi avtorji priporoča Primoža Suhodolčana. A klasika mora biti, poudarja. »Ko beremo klasike, ohranjamo vez z jezikom. Včasih se mi pri kakšnih televizijskih oddajah ali sinhronizacijah animiranih filmov srce para. To moram otrokom povedati. Jaz sem tista, ki mečem drobtinice, da oni potem razmišljajo. O jeziku, materinščini. Če jih naučim razmišljati o jeziku, jih bom tudi lažje učila slovnice.«

Mnogi ob omembi klasičnih besedil dvigajo obrvi. Tudi otroci jih zelo težko razumejo. Ampak prav to je razlog, da morajo brati klasike, vztraja učiteljica. »Jezik je živ, se spreminja. Tudi to moramo otroke naučiti. Z branjem klasikov vidijo, kako se jezik spreminja skozi stoletja. Najbolj je zabavno, ko devetošolcem zavrtim Brižinske spomenike in me gledajo: 'A to je slovenščina?! A vi nas zafrkavate?' Potem pa iščemo besede, ki jih vseeno razumemo. Brati morajo tudi sodobne avtorje, ki kažejo odraz sodobnega časa. Ampak težko razumeš svet, v katerem živiš, če ne veš čisto nič o svetu, kakršen je bil. To pa je najlažje razumeti skozi literaturo.«

Mediacijski tabor so novembra lani pripravili na Gori Oljki. FOTO: osebni arhiv

Učenje in gibanje

Ne le pri branju klasičnih del, tudi sicer otroci danes pri branju potrebujejo več podpore. Učiteljica prav v zadnjih letih opaža, da bi bilo dobro, ko bi knjige za domače branje brali skupaj. Časa je premalo, da bi prebrali vse, odlomke pa zagotovo. Nasploh veliko berejo. »Otroke učim, da neka tehnika branja nekomu ustreza, drugemu pa ne. Otroci morajo spoznati sami sebe, da vidijo, kakšen tip učencev so. Ali jim ustreza podčrtovanje, izpisovanje, ali so bolj slušni tip. Vse to moram upoštevati, če hočem razvijati bralno pismenost.«

Pouk je danes precej drugačen kot takrat, ko je začela učiteljsko pot. Čeprav mora še vedno kakšno stvar razložiti pred tablo, opaža, da frontalni pouk načeloma ne deluje več. Vedno več imajo dela po skupinah, projektnega dela, zelo rada pri pouku uporablja gibanje. Tako denimo besedne vrste utrjujejo z različico igre dan-noč. Medtem ko našteva besede, učenci pri samostalniku vstanejo, pri pridevniku sedejo, pri glagolu pa se kot letala uležejo na tla. Pri učenju premega govora se spremenijo v žabice. Otroci čepijo kot žabice na tleh, ko se pojavi premi govor, dvignejo roke in jih uporabijo za narekovaje.

Nušo Bohak, mlado novinarko Časorisa in zdaj že nekdanjo učenko, je spremljala na sprejem Časorisovih fac v predsedniški palači decembra lani. FOTO: osebni arhiv

Je vedno večja zagovornica tako imenovanega formativnega spremljanja. »Lahko jim dam vsebine, a te morajo v znanje pretvoriti sami. Čarobne palčke nimam. Če jih naučim, kako spremljati svoje znanje, potem bodo začeli o svojem znanju razmišljati.« Tako pred obravnavo neke snovi narišejo cesto. Na eni strani ceste so stvari, ki jih že poznajo, na drugi tiste, ki se jih še bodo naučili. Tako otrokom lažje predstavi, zakaj se je smiselno sproti učiti. »Recimo, da se vozimo po cesti samostalnikov. Samostalnike že znamo prepoznati in jim določiti spol in število, letos se jih bomo naučili sklanjati. Kaj se zgodi, če se na cesti ustavim že pri prepoznavanju? Če imam tu gromozansko luknjo v cesti? Drugi učenci drvijo naprej, jaz sem pa v luknji. Kaj bom zdaj naredila?«

Pomoč otrokom

Pri delu z otroki stavi na iskrenost. »Če me bodo otroci videli kot osebo, ne kot nekoga, ki stoji pred njimi, jim nekaj razlaga in daje ocene, potem bodo zmogli priti k meni in mi zaupati. Učiti je treba z zgledom. Če želim, da so odkriti, moram biti odkrita do njih tudi jaz, jim na primer povedati kaj iz svojega življenja. Da vidijo, da sem tudi jaz samo iz mesa in krvi, da imam napake in slabe dneve. To si moram kot učiteljica dovoliti.«

Z uspešnimi učenci na področju slovenščine so obiskali RTV Slovenija. FOTO: osebni arhiv

Že skoraj 15 let je šolska mediatorka. Pravi, da bi to moral biti vsak učitelj, saj danes učitelj ni le učitelj, ampak je tudi psiholog, svetovalni delavec in še kaj. Otroke vzgaja v medvrstniške mediatorje, za to imajo posebno interesno dejavnost, otroci gredo takrat na dvodnevni tabor. »Učimo se, kako lahko pomagajo rešiti neki konflikt, učimo se s primeri konkretnih konfliktov, ki so se res zgodili. Dva učenca konflikt zaigrata, tako da imamo še malo dramskega krožka zraven, potem pa mediatorji skušajo pomagati. Hkrati jih skozi mediacijo lahko učimo, da je treba za vse, kar storimo, prevzeti odgovornost. Tega otroci ne znajo več. In ne znajo se pogovarjati. Treba jih je naučiti pogovarjanja in aktivnega poslušanja.«

Izsek iz prvouvrščenega dokumentarnega filma na natečaju Evropa v šoli. Film je režirala Nuša Bohak, snemalka in montažerka je bila Klara Jug, njuna mentorica pa Karmen Zupanc. FOTO: osebni arhiv

V tem se vadijo tudi vsi obiskovalci prireditev, za katere običajno poskrbijo prav učiteljice slovenščine. Karmen Zupanc je posebej ponosna na literarni večer, ki ga pripravijo skupaj. »Izbereš res tisto najboljše in obiskovalci imajo vedno odprta usta. Ko vidijo, kaj otroci zmorejo. Pa smo spet pri tem, kaj lahko naredi slovenist dobrega. Otroke spodbuja k pisanju. Kako terapevtsko je za marsikoga pisanje pesmi, zgodb. Iščemo talente. Lani sta deklici posneli dokumentarni film o vojni v Ukrajini in na natečaju Evropa v šoli zasedli prvo mesto. To so področja, ki jih lahko slovenisti spodbujamo. Smo mentorji, pomagamo, svetujemo, ampak vsebina pride iz otrok. In pridejo čuda.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!