Učiteljici geografije na osnovni šoli Žirovnica so lanski devetošolci na valeti podarili priznanje za učiteljico, ki jim je dala največ za življenje. Najraje poučuje zunaj, kjer geografija v resnici je. Njeni učenci gredo na številne ekskurzije, pri izbirnem predmetu pa na tabor. Življenje se namreč dogaja zunaj šolskih zidov in tam so najboljše priložnosti za učenje ter rast.

Vanja Zuljan je učiteljica z izjemno empatijo in občutkom za otroke. Pravi, da morda tudi zaradi svojega težkega življenja in hudih preizkušenj vidi otroško stisko prej kot drugi. Stavi na pogovor in na odnose. Kakršen si do otroka, do sočloveka, takšen odgovor boš dobil nazaj, razlaga. »Ko se morajo s kom pogovoriti, velikokrat izberejo mene. Otroke vedno obravnavam kot enakovredne sogovornike. In ne vzvišeno v smislu, jaz sem učiteljica, ti si učenec. To so naše vloge, ampak ko se pogovarjamo, smo enakovredni sogovorniki. Težave, konflikte med njimi vedno skušam reševati s pogovorom. Otroke učim, naj vsak najprej sebe vpraša, zakaj se je nekaj zgodilo, kaj lahko naredi sam. Opažam, da se sploh ne znajo pogovarjati. Znajo pisati po telefonu, nekomu pogledati v oči in se pogovarjati, je pa marsikomu zelo težko.«

Medosebni odnosi so ključni v njenem razredu. Nanje smo kar pozabili v letih epidemije, ko smo bili zaprti. Otroke uči odnosov, sobivanja. »Da se znamo usesti, gledati v oči, poslušati, da znamo mogoče tudi brez besed hoditi drug zraven drugega. To želim otrokom dati.« Če vidi, da se pojavijo težave, ji ni škoda ure geografije nameniti za pogovor. Na šoli je tudi pomočnica ravnatelja in skrb za odnose prenaša tudi med učitelje. »Da kolektiv drži skupaj, je največji uspeh. Ko pridem v zbornico, nihče ne gleda v mizo ali mi nekaj govori za hrbtom. Vedno lahko računam na svoje sodelavce in oni name. Če so odnosi med zaposlenimi v šoli dobri, se to čuti tudi med otroki. Zato so zame odnosi in vrednote prioriteta.«

Vanja Zuljan pravi, da skoraj ni otroka, ki ne bi s šolo kam potoval. V Pariz jih je šlo toliko, da je morala iti dvakrat, da so vsi prišli na vrsto. FOTO: osebni arhiv

Na teren

Geografija je vse, kar vidiš, ko pogledaš skozi okno, razlaga učiteljica. Želi, da je tisto, kar se učijo, uporabno, da se bodo otroci snovi tudi poleti spomnili, ko bodo hodili naokoli. Zato tudi sama velikokrat pouk prestavi na prosto. Za šolo imajo pobočje, od koder je krasen razgled. »Tu je bila nekoč ledeniška pokrajina. Otroci tu živijo in sploh ne vedo, da so bili tu ledeniki in kaj pomenijo vsi ti hribčki.« Da znajo pokazati Jelovico ne samo na zemljevidu, ampak da vedo, da Jelovico lahko vidijo, če le pogledajo skozi okno.

Da otroke še večkrat spravi v naravo, organizira tabor. »Gremo v planinsko kočo. Na taboru jih učim stvari, ki jih mogoče nikoli ne bodo doživeli. Vstanemo ob šestih zjutraj, gremo po pokrajini in poslušat tišino. Na začetku je težko, da se umirijo in da ne slišijo ničesar. V tej tišini pa mogoče slišijo nekaj drugega. Prav to jim želim dati. Opazujejo kamenje, veje in sestavljajo zgodbice. Ker poučujem tudi turistično vzgojo, jih potem vprašam, komu bi lahko to svojo izkušnjo predstavili in zgodbo prodali. Res uživajo. Nihče niti vpraša ne za telefon! Odmakneš jih od vsakdana, da začnejo sami sebe poslušati in drug drugega upoštevati.«

Učiteljica pravi, da skoraj ni otroka, ki ne bi s šolo kam potoval. V Pariz jih je šlo toliko, da je morala iti dvakrat, da so vsi prišli na vrsto. FOTO: osebni arhiv

V šoli veliko hodijo v hribe. En športni dan je zagotovo namenjen vzponu na 2236 metrov visok Stol, najvišji vrh Karavank. »Vsi naši otroci ga osvojijo. Ko otroka pripelješ na vrh, ki ga je prej samo gledal, je navdušen! To mi daje energijo za delo. Ko ti je otrok hvaležen, ko reče, gospa, hvala, da ste šli z mano zadaj, da sem prišel do vrha. A je lahko še večja sreča?«

Majhen svet

Skozi geografijo otroke uči, da je naša dežela lepa, da živimo v okolju, ki nam ga mnogi zavidajo. »Če mi ne bomo čutili, da je naša Slovenija nekaj dobrega in lepega, bomo težko v tujini predstavljali svojo državo ali vabili tuje turiste sem. Zato se moramo najprej mi tu dobro počutiti. Ko jih, recimo, vprašam, kdaj je rojstni dan Slovenije, ne vedo. Ko jih za hec vprašam, kdaj je dan neodvisnosti v ZDA, pa izstrelijo. Ni poanta v tem, da bodo vedeli datum, ampak da se zavedajo, kaj to pomeni za nas. Skozi geografijo jih torej učim tudi aktivno državljanstvo.«

Izdelava maket pred odhodom v Pariz. Pri teh potovanjih se povežejo učiteljice več izbirnih predmetov. FOTO: osebni arhiv

Verjetno največ otrok spozna, v kakšnem raju živijo, ko se vračajo z ekskurzij v tujini. Že več kot 20 let otroke vodi po svetu. Na problem tovrstnih izletov je opozorilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, učiteljica pa pravi, da številni njeni učenci nikoli ne bi šli v Pariz, London, na Nizozemsko …, če jih ne bi vozila. Razlaga, da mama samohranilka lažje plača za enega otroka, kot da bi vso družino sama peljala na potovanje. Pravi, da gre na te ekskurzije velika večina učencev, vedno pomagajo, če bi kdo želel iti, pa ne zmore plačila. Dolga leta je ekskurzije v celoti pripravljala sama, brez agencije, saj je že 30 let tudi turistična vodnica. »Potem so me prijavili na tržno inšpekcijo. Sama sem šla tja in predložila vso dokumentacijo. Tam so mi povedali, da če mi to prepovedo početi, bodo otroci samo na izgubi. Nikoli nisem dobila dnevnic, tudi drugi učitelji ne. Tega ne počnem za denar, ampak za dušo. Za trenutek, ko ti otrok reče, hvala, da lahko stojim pod Eifflovim stolpom.«

Na potovanje se pripravljajo vse leto. Za Pariz so izdelali Malega princa, ki je šel z njimi na pot. FOTO: osebni arhiv

Na ekskurzije se pripravljajo vse leto pri več predmetih. Vključijo tuji jezik, kulturo države, kamor odhajajo, zanimivosti, kulinariko, navade. Ko so šli v Pariz, so, denimo, učenci pri likovnem snovanju naredili Malega princa, ki so ga vzeli s sabo, da si je tudi on »ogledal« mesto ljubezni. Za učence v šoli, kjer imajo samo dva priseljenca, je odhod v tujino tudi učna ura o drugih kulturah. »V Parizu so, recimo, prvič videli muslimanko z burko, nekateri so prvič videli temnopoltega človeka. Vidijo tudi, kaj pomeni masa turistov. Tu se pritožujemo zaradi gneče do Bleda, tam pa je to nekaj čisto drugega. V bistvu gre za učenje skozi doživetje. Naš pediater mi je rekel, da sem njihovim otrokom pokazala, kako je svet majhen, kako so stvari lahko blizu.« Letos odhajajo na Nizozemsko, še prej pa v Milano na ogled van Goghove razstave. »Hotela sem jih že peljati v Gradec, a so bile vse vstopnice razprodane. Zdaj gremo v Milano. Šli bomo na soboto, tako da niti dneva pouka ne bomo zamudili.«

Odnosi

Potovanja jo zagotovo delajo posebno, a njeno delo je zlasti pomembno pri osebnem stiku. Nekoč ji je učenec ob koncu šestega razreda dal listek z zapisano mislijo, da je dobrota pol poti do modrosti. Listek je imela s sabo na valeti čez tri leta. »Prebrala sem ga in povedala, da mi je dal to eden od učencev. Ko sem se obrnila, sem ga videla, da mu solze tečejo. Pa sem še jaz začela jokati. Seveda nisem imela robčkov, nekdo mi je prinesel toaletni papir in potem smo se vsi smejali. Ob koncu so prišli do mene starši, vsi objokani, ravnatelj pa je rekel, da ne bom več razredničarka, ker potem vsa dvorana joče. Vidim, da kar daš, dobiš nazaj. Otroci so taki, kakršen si ti do njih. Če mi uspe pri enem otroku, sem srečna.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!