Učiteljica 4. razreda OŠ Bistrica ob Sotli je ena izmed tistih, ki bi si jih zaslužili vsi otroci tega sveta. Obožuje naravo, zato je narava, zlasti gozd, velikokrat njena učilnica. Hkrati je neskončno radovedna, zato so njeni otroci deležni tudi vseh novosti, ki jih prej sama preizkusi in premišljeno vpelje v pouk. Nikoli pa ne pozabi na nežne otroške duše, za katere ima vedno spodbudne besede, sprej proti strahu in nabiralnik za deljenje stisk.

Vanjo Kolar Ivačič in njenih sedem učencev smo obiskali v zadnjem šolskem tednu, ko so zaključili celoletni gozdni projekt. Septembra so posadili semena bukve in hrasta, v razredu vzgojili mladike, ki so jih na ta dan odnesli nazaj domov. V gozd. Pri hišniku so si izposodili lopato, v vrtcu kanglico z vodo in so šli. Učiteljica velikokrat dela projektno, saj tako z eno celoletno nalogo in enim raziskovalnim vprašanjem lahko združi številne predmete, od športa do naravoslovja. Letos so se torej ukvarjali z najpogostejšimi drevesnimi vrstami, kar je tudi del učnega načrta. Je pa verjetno razlika, ali se o hrastu in bukvi učiš iz knjige, ali pa obe drevesi spoznaš v naravi in ju celo vzgojiš.

Narava je velikokrat njihova učilnica. Ko padejo prve snežinke, morajo takoj ven, saj nikoli ne veš, kdaj bo spet snežilo. Tudi žejno kuno so že gostili na okenski polici in ji dali piti. Ven gredo v vsakem vremenu, tudi letos, ko je bilo precej dežja. »Tudi z dežniki smo že šli. Ko začutimo potrebo, gremo pogledat. Otroci so se letos z mladikami, ko so primerjali, kako rastejo v učilnici in kako v naravi, zelo zbližali. Če damo otrokom priložnost, da nekaj v živo spoznajo, potem to tudi bolj začutijo. Gre za izkustveno učenje. Da potipajo, povonjajo. S čim več čutili. Potem to tudi ponotranjijo.«

Jeseni so v gozdu poiskali semena bukve in hrasta, jih posadili v posode ter zanje skrbeli celo šolsko leto. FOTO: osebni arhiv

Tehnologija je med nami

Čeprav obožuje naravo, pa je Vanja Kolar Ivačič tudi velika ljubiteljica sodobnih tehnologij. Prav njeno delo in zavzetost sta to kozjansko-obsoteljsko šolo postavila na zemljevid informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT). Je idejna vodja, prvotna oblikovalka in avtorica več priročnikov z didaktičnimi primeri uvajanja IKT pri pouku. Pristope uvajanja je z ravnateljem Bogomirjem Marčinkovićem uspešno predstavila na 70 šolah po Sloveniji in na Hrvaškem. Odmevni projekt je šoli prinesel nagrado jabolko kakovosti in evropsko nagrado za inovativno poučevanje.

Tudi pri projektu spoznavanja rasti hrasta in bukve je uporabila tehnologijo. Začenši z merilcem vlažnosti in osvetljenosti v posodi z mladikami. Tako so učenci ves čas do zadnjega odstotka vlažnosti natančno spremljali, kaj se z mladikami v razredu dogaja in ugotavljali, kakšni so najbolj optimalni pogoji za rast. Sproti so pisali tudi naravoslovne dnevnike, kjer so vse to zabeležili. Nekateri so pisali na roke, drugi na tablice, šola ima 20 tablic, kolikor je največ učencev v posameznem razredu.

Vanja Kolar Ivačič pravi, da si pri sodobnih tehnologijah ne smemo zatiskati oči. »Otroke je treba ozaveščati, da vedo, kakšen svet je okoli njih, da se zavedajo tudi nevarnosti, da niso v mehurčku. Hkrati pa jih je treba tudi zaščititi, da vse to delajo v varnem okolju z majhnimi, skrbno premišljenimi koraki. Verjetno ti otroci nikoli v življenju ne bodo pisali pisma na roke. Tako pač je. V razredu zelo veliko pišemo, ker se s tem razvijajo spretnosti, smo veliko v naravi, a vseeno dopuščam, da plakate pripravijo na virtualni način. Digitalno, ker je to prihodnost. Da snemajo, delajo filmčke, poiščejo elektronske vire. Seveda to počno vodeno.«

Ta teden, zadnji teden pouka, so mladike, ki so jih vzgojili v razredu, vrnili domov v gozd. FOTO: osebni arhiv

Računalništvo brez računalnika

Z učenci vrednotijo tudi spletne vsebine, kar je v današnjem cunamiju novic, tudi lažnih in zavajajočih, nujno. Tako so s četrtošolci sestavljali prepričevalno misijo na Mars. Z iskanjem zgolj pozitivnih novic so želeli dokazati, da smo Zemljani vendarle vredni sodelovanja z marsovčki Vida Pečjaka. »To je bil projekt Izbirajmo prijazno. Otroci so se veliko naučili. Mimogrede so usvojili veščine, kam pogledati, kaj odpreti, na kaj biti pozoren pri spletnih vsebinah. Ves čas jih opozarjam, katere so varne spletne strani, izpostavila sem Časoris, ki je zelo kakovostna spletna stran za otroke. Živimo v sodobnem svetu in otroke je treba opolnomočiti, da bodo znali delati s tehnologijo.«

V šolah bi morali temu nameniti več pozornosti, sama meni, da bi bilo dovolj že ena ura na 14 dni. Posebej opozarja na razliko med digitalnimi kompetencami in računalništvom, ki ga primerja s strojništvom. Na šoli se že pripravljajo na novi projekt znanosti, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike (STEAM). »Gre za računalništvo brez računalnika. Ne da bi otroci odprli napravo in buljili vanjo, ampak za povezave različnih stvari. Kot zdaj, ko so skrbeli za mladike, hkrati pa so imeli na tablicah naravoslovne dnevnike, beležili, kaj se dogaja v okolju. Bili so v naravi, fotografirali bukve, torej so imeli zraven napravo. Nič hudega. Da jim le to ni nekaj čisto tujega. Če jim je tuje, jih kasneje povsem začara. To ustvarjajo prav z namenom, da jih bo začaralo. Jaz pa bi jim rada dala tehnologijo kot sopotnika. Malo in zelo premišljeno.«

Dodaja, da je dober primer projekta STEAM tudi lego robotika, z učenci so kot zmagovalci First Lego League pred epidemijo odpotovali tudi v Ameriko: »Mislim, da računalništvo velja za nekakšen bavbav. Kar je škoda, zlasti deklice ostajajo v ozadju, pa so lahko zelo dobre.«

Narava je velikokrat njihova učilnica. FOTO: osebni arhiv

Skrb za sočloveka

Učenci pišejo bralni in matematični dnevnik. Berejo vsako jutro deset minut, nato pišejo povzetke, učiteljica vse pregleda. Matematične naloge samostojno rešujejo vsak dan, en dan je rezerviran za sestavljanje lastne besedilne naloge, ki jo reši sošolec. Ideje za delo v razredu so odraz njene radovednosti in povezovanja z učitelji po vsem svetu. »Zelo rada potujem in sodelujem z drugimi. Lani so mi učenci ob koncu leta podarili kovček, ker smo vse projekte zaključevali in sem bila res veliko odsotna. Rekli so, da je moja edina napaka, da me včasih ni (smeh).« Prav povezovanje z drugimi učitelji, tudi virtualno, daje nove ideje.

Ena izmed njih je tudi sprej proti strahu, ki ga je zasnovala njena prijateljica v startupu. Ker spodbuja ročne spretnosti, so si otroci sami iz odpadnih materialov naredili škratke, ki jih imajo pri pouku. »To so devet, deset let stari otroci, ki se zdijo veliki, ampak so še zelo otroški, kar je prav. Škratki so njihovi sopotniki, da dajejo pogum, da jim šepetajo, da bodo zmogli, imajo jih pri sebi. Včasih jih pa moram tudi umakniti, ker se ne počutijo dobro na razmetani mizi in gredo na okensko polico počakat.« V razredu ima tudi nabiralnik Želim, da učiteljica ve. Vanj lahko učenci spustijo sporočilo in tako povedo, kaj jih teži. »Včasih potrebujejo le, da jih malo pobožam, stisnem k sebi, ker si tudi to drznem narediti.«

Vanja Kolar Ivačič je učiteljica s srcem. Ima veliko podporo kolektiva, ki je zelo povezan; pravi, da brez šole, kjer vladajo zelo dobri medsebojni odnosi, vsega tega ne bi bilo mogoče razvijati. Celotno Kozjansko je navijalo zanjo v finalu izbora za učiteljico leta. »Nominacijo sem sprejela z zadržkom, ker vem, da je zelo veliko učiteljev, ki delajo podobno in s srcem, nisem se hotela izpostavljati. Tipična Slovenka. Potem sem si rekla, da bodimo malo drugačni. In je nastala čudovita zgodba. Domačini, okolica so mi čestitali, postala sem mini zvezda, kar je za učitelja nenavadno.«

Morda mini, a močno sijoča zvezda. Na prvi dan počitnic vsem učencem želi čim več druženja, kakšno knjigo naj preberejo, sama kljub tehnologiji še vedno tovori gore knjig s sabo, in vaje iz matematike, od katerih ima cela družina korist: »Kaj dobrega naj spečejo, ker bodo tam urili pretvarjanje, in to znajo zelo dobro.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!