Slovenskemu društvu za morske sesalce Morigenos so britanski znanstveniki zaupali eno ključnih nalog pri proučevanju kitov grbavcev (Megaptera novaeangliae) v južnem Tihem oceanu. Prvi mož Morigenosa in hkrati predsednik Evropskega združenja za kite in delfine dr. Tilen Genov se je pravkar vrnil z ene od raziskovalnih odprav projekta Kiti grbavci Pitcairnskih otokov. Projekt vodi King's College London, finančno pa ga podpira britanski vladni sklad Darwin Initiative, namenjen raziskovanju in varovanju narave in biodiverzitete.

V tem delu Tihega oceana so Pitcairnski otoki, na koncu sveta.

Proučevanja kitov grbavcev na enem najbolj oddaljenem otočju od Evrope, ki je del britanskega čezmorskega ozemlja, so se lotili predvsem zaradi njihove posebnosti. V bližini tega otočja (sicer znanega tudi po tem, da so se konec 18. stoletja nanj skrili in naselili uporniki z ladje Bounty) so se šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začeli pojavljati grbavci. Prej jih domačini niso opažali. Raziskovalci pa so v zadnjih letih ugotovili, da prihajajo v avstralskem zimskem času (od junija do oktobra) v vse večjem številu in se v bližini teh otokov razmnožujejo.

Mlajši kit grbavec se je radovedno približal čolnu z raziskovalno britansko odpravo blizu otoka upornikov z ladje Bounty. Foto Tilen Genov

Kakih zgolj 40 prebivalcev otoka Pitcairn, ki je v tej skupini otokov edini poseljen, jih je začelo videvati kar z obale. Ponoči vse pogosteje slišijo njihove močne izdihe, tleskanje z repi in živahne pljuske po mogočnih breachingih (visokih skokih iz morja). Raziskovalci poskušajo ugotoviti, koliko grbavcev prihaja, zakaj ravno na to obsežno morsko zavarovano območje in predvsem, kateri populaciji pripadajo. Ni namreč jasno, ali so povsem samostojna populacija ali pa so del katere večje, ki naseljuje območje Francoske Polinezije, Antarktike ali katere druge populacije iz Tihega oceana na južni polobli. Vsi pa so na Rdečem seznamu Mednarodne zveze za varstvo narave.

Prvi mož Morigenosa in hkrati predsednik Evropskega združenja za kite in delfine dr. Tilen Genov Foto Morigenos

Fotografije, vzorci, zvočni posnetki

»Lotili smo se tako fotoidentifikacije (na podlagi naravnih oznak na hrbtnih in repnih plavutih), zbiranja vzorcev kože kitov, zajemanja njihovega izdihanega zraka in razpršenih vodnih kapljic. Na morsko dno smo namestili več hidrofonov, da bomo analizirali in primerjali njihovo oglašanje s tistimi iz drugih populacij. Z brezpilotnimi letalniki pa dodajamo podatke o vedenju, gibanju in kondiciji teh velikih živali. S takim multidisciplinarnim pristopom naj bi pridobili podatke o njihovi biologiji, ekologiji in ogroženosti,« nam je pojasnil Tilen Genov, ki je bil v tokratni odpravi najbolj izkušen poznavalec kitov in je pri raziskovalnem delu uporabil znanje, ki ga je pridobil pri proučevanju kitov v Sredozemskem in drugih morjih v svetu.

Raziskovalna ekipa je zabeležila veliko opažanj, pridobila fotografije, vzorce kože za genetske raziskave in posnela njihovo oglašanje. Problem proučevanja kitov v tako oddaljenem morju je, da jih lahko opazujejo predvsem v tamkajšnjem zimskem času in da je bilo morje tokrat skoraj ves čas precej razburkano. Podatki bodo pripomogli k boljšemu razumevanju življenja in varstva teh skrivnostnih velikanov, pa tudi k učinkovitejšemu varstvu velike zavarovane morske oaze, ki je razmeroma daleč od najbolj poseljenih delov sveta.

Kiti grbavci pred otokom Pitcairn. Foto Tilen Genov

Večletno raziskovanje

Tilen Genov je povedal, da po dveh raziskovalnih misijah (prvič se je je udeležil lani) na otoku Pitcairn še nimajo veliko oprijemljivih podatkov, saj za vsako trdnejšo ugotovitev potrebujejo več časa. Glede števila omenjene populacije potrebujejo veliko več fotografij. Fotografiranje in s tem štetje je oteženo, ko je vreme slabo, saj jih z droni težje izsledijo in posnamejo. Zato so dogovorjeni z domačini, da jih bodo fotografirali tudi oni, ko jih bodo opazili.

Tokrat jim je uspelo s kože odvzeti samo en vzorec kitovega tkiva, ki so ga poslali na novozelandsko univerzo v Aucklandu, kjer ga bodo analizirali in primerjali s tkivi drugih populacij. Podobno je tudi z več ur trajajočimi posnetki oglašanj. Tudi te posnetke morajo skrbno proučiti, izločiti oglašanja kitov in potem posamezne glasove primerjati z oglašanji drugih kitov. »Vsi procesi raziskovanja posamezne populacije lahko trajajo tudi več let,« je povedal Tilen Genov.

Otok Pitcairn ima nekaj deset prebivalcev. Foto Shutterstock

Da bi jim pri jemanju vzorcev lahko pomagali domačini, ne pride v poštev, saj gre za specifične tehnične postopke, ki jih obvladajo le izurjeni raziskovalci in poznavalci kitov. Na otoku prebiva kakih 40 domačinov. V glavnem so potomci prišlekov s konca 19. stoletja (mornarji, uporniki z ladje Bounty, in Polinezijci). Kar velik del domačinov se ukvarja z ribištvom, med njimi tudi nekaj žensk. Nekateri se preživljajo tudi s turizmom in redkim turistom oddajajo sobe.

Do teh najbolj oddaljenih otokov si potovanje lahko privoščijo skoraj izključno zelo premožni ljudje. Iz Evrope traja pot do tja kar tri dni z letali in dva dneva plovbe (v eno smer). Majhna skupina tokratne raziskovalne odprave je stanovala v novozgrajenem morskem raziskovalnem centru, v katerem imajo vsega štiri sobe za raziskovalce in nekaj skromne opreme. Večino raziskovalne opreme so pripeljali s seboj.