Pandemija covida-19 je v zadnjih dveh letih zasenčila druge pandemije našega časa, med njimi je debelost. Slovenija pri številkah, ki pričajo o epidemičnih razsežnostih te kronične bolezni, ne zaostaja za svetom, čeprav so bile v preteklih letih zlasti pri otrocih vidne izboljšave. Tovrstne programe je novi koronavirus tako rekoč zaustavil in nas vrnil na začetek, je pred današnjim svetovnim dnevom debelosti opozoril predsednik društva za zdravje srca in ožilja Matija Cevc. Pri spopadanju s tem izzivom pa je ključno, da presežemo dojemanje debelosti kot posledice slabega življenjskega sloga, ampak jo začnemo dosledno obravnavati kot bolezen.

Svetovna zdravstvena organizacija je debelost že pred četrt stoletja uvrstila med kronične presnovne bolezni, danes lahko že govorimo o svetovni epidemiji debelosti, smo slišali na okrogli mizi, ki jo je v sodelovanju z omenjenim društvom pripravila STA. V zadnjih petdesetih letih se je število ljudi, ki trpijo zaradi debelosti, skoraj potrojilo; trenutno naj bi bilo na svetu okoli 650 milijonov pretežkih odraslih in 124 milijonov otrok, pri čemer zlasti število slednjih hitro narašča.

V Sloveniji je skoraj polovica moških in tretjina žensk s čezmerno težo, zaradi česar se pogosto borijo še z drugimi boleznimi. Na vprašanje, katere bolezni so to, je Matija Cevc, tudi zdravnik na kliničnem oddelku za žilne bolezni UKC Ljubljana, odgovoril zelo nazorno: »Težko bi rekel, katere niso. Praktično vse kronične nenalezljive bolezni so povezane tudi z debelostjo, od srčno-žilnih, bolezni gibal, sladkorne, povišanega krvnega tlaka do vrste rakavih obolenj.« Kot je dodala endokrinologinja Mojca Jensterle Sever s kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na ljubljanskem kliničnem centru, je več kot dvesto bolezni, ki so povezane s preveliko telesno težo. Tudi pri covidu-19 je bilo tveganje za zaplete in težji potek bolezni večje.

Avtomati s hrano: res vemo, kaj jemo?

Debelost je kronična bolezen

Prav zato je po njenih besedah ključno, da debelost obravnavamo kot kronično bolezen: »To je nekaj, kar nastaja počasi kot posledica majhnih odklonov v energijskem ravnovesju, in traja do konca življenja. Mit je, da se ljudje z debelostjo pretirano hranijo v ogromnih količinah.« Ali kot je navedla za primer: zgolj s presežkom 11 kalorij na dan vsako leto pridobimo pol kilograma telesne teže, v desetih letih torej pet kilogramov.

Promocija gibanja je zelo pomembna. FOTO: Blaž Samec/Delo

V družbi namreč na debelost še vedno gledamo predvsem kot na posledico genetskih predispozicij posameznika, ki si je izbral nezdrav življenjski slog, in ne kot na bolezen. To kaže tudi raziskava o percepciji debelosti, ki je zajela okoli 12.000 oseb z debelostjo in skoraj 3000 zdravstvenih delavcev. »Oseminosemdeset odstotkov zdravstvenih delavcev je debelost opredelilo kot bolezen, kot tako pa jo je prepoznalo le 68 odstotkov bolnikov,« je ponazorila endokrinologinja. Zanimivo je tudi, da je dobila to diagnozo samo dobra tretjina bolnikov z debelostjo, petina pa jih je bila deležna zdravstvene obravnave in kontrolnih pregledov. Smo torej v situaciji, ko vemo, da debelost je bolezen, a se to v praksi še ne kaže.

Nena Kopčavar Guček: Debelost je kronična bolezen, z vsemi značilnostmi. FOTO: Mavric Pivk

Diagnozo bolniki težko sprejmejo

Splošna zdravnica v Zdravstvenem domu Ljubljana Nena Kopčavar Guček v praksi opaža, da so pacienti pogosto prizadeti, ko dobijo diagnozo debelosti, kajti »ljudje vidijo debelost bolj kot estetsko motnjo, kot rezultat življenjskega sloga, velikokrat so v zanikanju. Zato so neredki primeri, ko mora dati zdravnik pacientu nekaj časa, da se s tem sooči.«

Ključna pri prepoznavanju težav je vsekakor primarna raven zdravstvenega varstva. Pri debelosti je namreč pomembna nagnjenost k temu, da bolezen podedujemo, je poudarila Jensterle Severjeva. »Ali se res razvije, je odvisno od številnih drugih dejavnikov tveganja, zato je zelo pomembno, da dovolj zgodaj prepoznamo ljudi, ki so nagnjeni k debelosti. Otroci odraslih z debelostjo so zelo krhka populacija, kjer moramo začeti s primarno preventivo.« Tu so pomembni predvsem družinski zdravniki, kot je dodala Kopčavar Gučkova: »Družinski zdravniki velikokrat poznamo več članov iste družine, kar je zelo dobro, ne le za debelost, ampak za preprečevanje drugih bolezni, povezanih z genetiko. To je gotovo mesto, kjer se morata dogajati presejanje in obravnava debelosti, pa tudi v šolskih ambulantah.«

Mladi tudi sami ugotavljajo, da vse več časa preživijo za računalnikom. FOT: Charles Platiau/Reuters

V zadnjih dveh letih so preventivne dejavnosti, ki so jih izvajale medicinske sestre v referenčnih ambulantah, precej zastale zaradi prerazporejanja kadra na točke za odvzem brisov na koronavirus, v cepilne centre in covidne ambulante. To je problematično zlasti pri otrocih, kjer so bili rezultati zelo dobri, je spomnil Cevc: »Slovenski otroci so bili med debelejšimi v Evropi, potem so jih z zelo kakovostnim programom v šolah spravili med najboljše. Žal je prišla epidemija in smo spet na izhodišču.« Po drugi strani pa je, kot je dodal, to dokaz, da lahko z odločnostjo in organiziranostjo problem drastično zmanjšamo.

Deset odstotkov vztrajnih

Debelost je treba obravnavati multidisciplinarno, je še opomnila Kopčavar Gučkova. V proces hujšanja je smiselno vključiti fizioterapevte, farmacevte, psihologe ... »Debelost pušča grde posledice na duši. Stigmatizacija je še malo v primerjavi z depresijo, motnjami hranjenja, slabo samopodobo ali v primerjavi z demenco, ki je dokazano povezana z debelostjo.«

Predvsem pa je, so se strinjali sogovorniki, boj s to boleznijo tek na dolge proge, kajti ni problem shujšati, ampak vzdrževati težo. »Ozaveščenost prebivalstva je velika, volja pa samo deklarativno velika. Spremeniti življenjski slog je težko.« Praviloma ljudje z debelostjo v dveh letih spet pridobijo nazaj polovico teže, v petih letih 75 odstotkov. Le deset odstotkov jih je dovolj motiviranih, da ohranjajo ustrezno telesno težo, je povedala Mojca Jensterle Sever.

Velik problem so tudi instantne rešitve z najrazličnejšimi dietami in vsemi mogočimi preparati za hujšanje, po katerih praviloma vsi, ki shujšajo, izgubljene kilograme zelo kmalu pridobijo nazaj. Nena Kopčavar Guček: »Če gre teža hitro dol, gre hitro tudi gor. To ni zdravo, predvsem pa ni trajno. Naš cilj ni shujšati, naš cilj je uveljaviti življenjski slog, da bomo težo znali obdržati.«