Skala in val

»Jaz sem poosebljenje stalnosti,« pravi skala morskemu valu. »Jaz pa umetnik gibanja,« ji odgovarja val. »Če ne bi bilo mene, ne bi imel nikogar, okoli katerega bi lahko plesal,« nadaljuje skala. »Brez mene bi bila samo kamen kot vsi drugi kamni,« ji žubori val.

In tako poslušam njun pogovor od jutranje bonace, ko sta tiha, do popoldanskega maestrala, ko skorajda kričita drug na drugega. Tudi ko se znoči in posije mesec, skala še naprej godrnja skozi temne špranje in luknjice, medtem ko si val razčesava srebrno grivo. Nobeden od njiju se ne vda v prepiru o tem, od kod prihaja lepota.

Naslednji dan nadaljujeta. »Od mene, seveda,« pravi skala, bela, kot da se je pravkar spustila z odra japonskega gledališča. »Jaz odsevam pozdrav zvezdam in tolažbo mornarjem.«

»Zagotovo od mene,« prepeva val s hripavim glasom in se umakne, nato pa se še siloviteje raztrešči ob stopalih skale. »Jaz plešem z ribiškimi mrežami in tekmujem z veselimi delfini.«

Nenadoma se mi zazdi, da se premika skala, val pa stoji. Ko ju bolje pogledam, je videti, da se mi na ves glas smejita, srečna, ker sta me preslepila. »Skala se ti maje pod nogami, kaj?« poredno pripomni val. »Poskusi leči na val in se sončiti!« malce užaljeno doda skala, ko plezam nanjo, da bi skočila v morje.

Voda in kamen. Moja življenjska filozofija se poleti strne v ta dva elementa. Gibanje in trdnost. Tavanje in točka, s katere se odide in h kateri se vrača. Mehka sila in trda nežnost. In predvsem mir, ki mi ga podarjata val in skala s tem, ko nikoli ne prekineta razprave. Vem, da jo bosta nadaljevala, tudi ko se bom vrnila v mesto. Vem, da bosta ista tudi prihodnje poletje.

Jaz bom medtem znova verjela, da so zelo pomembni politični spori, pandemični padci in finančni zlomi. A le do takrat, ko se bom znova prikradla med borovce, da bi poslušala, kaj govori vesolje. »Jaz sem trdnost!« »Jaz pa mobilnost!« Kako čudovit objem nasprotij!