Sivolasi navdih

Kdor se v virtualni resničnosti še ni srečal z gospo Johanno Quaas iz Nemčije, naj si v kakšnem od videoposnetkov, ki krožijo po spletu, ogleda njene čarobne moči. Čeprav ima že 94 let, je še vedno spretna in gibčna kot najbolj elastična mačka.

Leta 2012, ko jih je imela 88, so jo v Guinnessovi knjigi rekordov razglasili za najstarejšo gimnastičarko na svetu. To, kar zmore na parterju in bradlji, lahko človeka navda z navdušenjem in občudovanjem. In prav to potrebujemo v teh mrakobnih dneh. Čudenje nad tem, kaj zmoreta človeška volja in telo. Čudenje nad življenjem.



V gimnastiko se je zaljubila v otroštvu in kot devetletna deklica nastopila na prvem tekmovanju. Bilo je daljnega leta 1934. Vmes je posegla vojna, nenavadne okoliščine, v katerih so zavezniki v Vzhodni Nemčiji za nekaj časa celo prepovedali gimnastiko. Prišel je čas za študij, družino, šport je bil njen vsakodnevni spremljevalec. Gimnastike ni obesila na klin, ampak je svoje znanje delila mlajšim. Dve njeni varovanki sta se uvrstili tudi na olimpijske igre. Pri 57 je sklenila, da se bo vrnila na prizorišče. Le zakaj ne, si lahko mislimo zdaj, ko vemo, da so bila pred njo še desetletja! Med drugim je kar enajstkrat zmagala na nemškem tekmovanju v gimnastiki za seniorje. Od leta 2011 uradno ne tekmuje, še vedno pa nastopa in predava, navdih je tudi v teh koronavirusnih dneh, ko spodbuja ljudi h gibanju. »Največja napaka, ki jo lahko narediš, je, da ne narediš nič,« je njen življenjski moto.

Morda bi se lahko na bradlji kosali z Nemko tudi naši sokoli veterani. Vsa čast gimnastičarjem, ki lahkotno izvajajo zahtevne vaje. A kaj, ko jih večina nima niti osemdeset in so za Johanno Quaas še vedno zelenci. Lahko pa so sivolasi gospa in gospodje zgled drugim navadnim smrtnikom. Nikoli ni prepozno, da svoje telo postavimo pred nove izzive. Prezgodaj pa tudi ne.