Se sramujemo slovenske folklore?

V Sloveniji deluje okoli 500 otroških in odraslih ljubiteljskih folklornih skupin, skupno pleše 10.000 ljudi, kar je veliko za tako majhno državo. Toda zanimanje za folkloro predvsem v mestih upada. V Sloveniji tudi ni inštitucij, na katerih bi se do ustrezne strokovne ravni izobrazili različni profili ustvarjalcev, ni zaposlenih, ki bi se dejavnosti lahko celovito posvečali ter tako znotraj profesionalnih skupin ustvarjali sodobno produkcijo na primerno visoki ravni. Nas mora to skrbeti?

Folklore se v javnem diskurzu še vedno držijo stereotipi 'zastarela, podeželska, nazadnjaška', da je nekaj, kar prikazuje preteklost in je povezana z avtentičnostjo, pristnostjo, historično pričevalnostjo. Za to so po besedah folklornega koreografa, tudi etnologa in kulturnega antropologa dr. Tomaža Simetingerja deloma krive folklorne skupine same, deloma tudi koncept živega muzeja, ki ga je v 90. letih 20. stoletja vpeljal etnolog dr. Janez Bogataj, in s katerim so se nato poistovetile tudi folklorne skupine – s prikazovanjem plesa, kakršen je bil (le da na odru). »Folklora, pri kateri smo zelo obremenjeni, ali delamo tako, kot so v preteklosti, je v resnici povsem sodobna umetniška praksa, s koreografijo in principi delovanja sodobne uprizoritvene dejavnosti. Z dediščino nima opraviti nič več kot katerega druga dejavnost. Tudi pevski zbor interpretira pesmi iz preteklosti znotraj novega konteksta ali pa gledališče na novo Shakespeara. Vse to je dediščina, hkrati pa umetnost,« jo vidi Simetinger. Ker pa jo pogosteje postavljamo v kontekst dediščine in s tem kulturnega turizma, skupine najpogosteje nastopajo na prireditvah za turiste.

Emancipacija od spodaj navzgor

Je pa folklora pri klasifikacijah izbrisana, koreografi se lahko deklarirajo le med baletne koreografe ali koreografe sodobnega plesa. »Niti en ustvarjalec s področja folklore se z njo ne preživlja. To področje je, kot sem sam raziskoval, načrtno umaknjeno iz državnega financiranja, tudi ko se pogovarjam z odločevalci, vselej naletim na to, da je razumljeno kot podeželsko in nazadnjaško, zaradi česar si ne zasluži državnega denarja. To pa vodi v finančno podhranjenost,« je opomnil. Prepričan je, da bi se morala folklorna dejavnost emancipirati od spodaj navzgor, nasproti bi morala priti država. »Želel bi si, da bi ob ustrezni finančni podpori na področju folklore preživelo vsaj nekaj samostojno zaposlenih kulturnih ustvarjalcev ter bi se osnovala javna inštitucija, ki bi jo strokovno podpirala. Sam imam popoldanski s. p., namenjen umetniškemu uprizarjanju, žal pa ne pri folklorni dejavnosti, saj tam denarja ni dovolj. Poleg sistematičnega izobraževanja folklornih skupin in koreografov bi bilo treba vnašati tudi dobre koreografske prakse in teorije iz drugih držav, znotraj etnologije pa raziskovati plesno kulturo ter folklorno dejavnost kot sodobni folklorizem, do katerega je treba ohraniti kritično znanstveno distanco,« je še dodal ob letošnjem (že minulem) tednu ljubiteljske kulture, posvečenemu folklori.

Primanjkljaj čutijo zlasti mladi

Edina institucija, ki bedi nad folklorno dejavnostjo v državi, ki je zgolj ljubiteljska, organizira prireditve, tudi (štiri) državna srečanja, podeljuje priznanja za večje dosežke, izdaja knjige in zgoščenke, informira skupine in pripravlja neformalna izobraževanja, je Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD). Njihova strokovna svetovalka za to področje Tjaša Ferenc Trampuš opominja, da s tem, ko ni formalnega sistemskega izobraževanja na najvišji ravni, tudi ljubitelji v nasprotju z drugimi ljubiteljskimi umetniškimi zvrstmi nimajo ne zgledov za izboljšanje ljubiteljske produkcije, primanjkljaj pa da občutijo zlasti mladi, koreografi, ki imajo veliko željo po ustvarjanju v tej zvrsti, vendar ne možnosti, da bi se temu v celoti posvetili. »Zahteve današnjega občinstva, tudi glede estetike so veliko višje, kot so bile nekoč, in profesionalni ansambli, kakšne poznajo druge države, dokazujejo, da občinstvo obstaja, če je le produkcija na ustrezni ravni. Že v sosednji Hrvaški so zaradi takšnih nastopov razprodane tudi največje zagrebške dvorane in stadioni, Madžarska, ima celo dva nacionalna folklorna ansambla, pri čemer eden ustvarja skorajda gledališko produkcijo s primesmi sodobnega plesa,« je pojasnila sogovornica. Dodala je, da je to žanr z velikim umetniškim potencialom, v katerem bi svojo priložnost tudi pri nas lahko dobili najrazličnejši profili od režiserjev, scenografov, dramaturgov do glasbenikov, glasbenih aranžerjev in pevcev.

K folklori zaradi nastopov v tujini

Kot ljubiteljska dejavnost je pričakovano bolj razširjena na podeželju, v mestih pa je opazen upad članstva. »Nekoč so mladi, ki so prišli študirat v mesta, s folkloro tam nadaljevali, tudi zato, ker so tako lahko potovali po tujini. Danes, ko so poti v svet odprte, jo seveda raje obiščejo v lastni režiji, brez obveznosti,« vidi enega od vzrokov sogovornica. Po njenem prepričanju bi upad zanimanja za folkloro v najstniških letih lahko premagali že z zanimivejšimi programi folklornih skupin ter seveda možnostjo zaposlitve oziroma poklicnega dela v tej dejavnosti. »Toda zaradi vsega naštetega se vrtimo v začaranem krogu, toda če si želimo razvoja, presežkov in preboja tudi za to umetniško polje, bodo potrebne sistemske rešitve, resen premislek, predvsem pa zanimanje države za to dejavnost in maso ljudi – 10.000 folklornikov, ki deluje znotraj tega kulturnega področja,
« se zaveda.
Redni profesor za kulturno antropologijo z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Rajko Muršič opominja na kratek stik predvsem v pričakovanjih folklornikov do tega, kar naj bi jim »priskrbele« strokovne, tudi univerzitetne oziroma akademske inštitucije. Zmotno je že verovanje v pristnost odrskega prenašanja izročil oziroma tradicije. Četudi jih folklorne skupine uprizarjajo, jih ne posredujejo v izvirni obliki, temveč kot standardizirano, stilizirano, do določene mere tudi nacionalizirano in celo naturalizirano dediščino, poudarja. Poleg tega folklora, torej izročilo oziroma spomini niso nevtralna dejstva (razen kadar jih kritično spremenimo v podatke), ampak družbena dejstva, ki imajo tudi svoje politične, kulturne, ideološke in druge razsežnosti ter omogočajo različne vrste pripadnosti. »Prav zato v programu na Filozofski fakulteti ne moremo ponujati nekakšnih natančnih navodil, kot si jih marsikdo želi, saj bi bilo to v nasprotju s strokovnim razumevanjem ljudske kulture,« je povedal ter dodal, da je Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo eden redkih v tem delu Evrope, ki se ponaša celo s katedro za folkoristiko. Sam vidi priložnost sodelovanja v pedagoških programih, ki bi jih dodali k tistim, ki jih že izvajajo, je še dodal.

Relativno mlad pojav

Kljub vsebinski usmeritvi je folklora relativno mlad pojav. Razvijati se je začela v začetku 20. stoletja iz takratnih potreb prikazovanja slovenske kulture, prve folklorne skupine, kakršne poznamo danes, so začele nastajati med obema vojnama. Tako kot so se spreminjale potrebe po prikazovanju slovenskosti in se je hkrati uveljavljal vpliv različnih strokovnjakov, se je spreminjala tudi dejavnost. Ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU France Marolt, tudi glasbenik, zborovodja in pionir etnomuzikolog, denimo, je ustanovil akademsko folklorno skupino (France Marolt) – letos praznuje 70. obletnico –, ker je želel tisto, kar je raziskoval, tudi prikazovati. »Toda to so bili drugi časi z drugimi pogledi na izročilo. Ta folklorna skupina je bila zelo povezana z inštitutom, pogosto so tisti, ki so vodili raziskave, pokrivali področja te dejavnosti od glasbe, petja in plesa do kostumografije, in to tudi finančno. Pozneje je dejavnost prerasla in tudi druge skupine so se širile na podlagi tega vzora. Še danes pa je vez ostala dokaj močna in strokovna podpora Glasbenonarodopisnega inštituta skupinam ostaja, zato raziskovalcem skorajda zmanjkuje časa za osnovno raziskovalno delo, ker se posvečajo pomoči in sodelovanju skupinam,« je povedal njihov predstojnik doc. dr. Drago Kunej.



Konec 40. let, ko je rodila akademska folklorna skupina France Marolt, so se v drugih jugoslovanskih republikah rodile poklicne skupine. Te tam delujejo še danes in so prepoznavne blagovne znamke držav; na Hrvaškem Lado, v Srbiji Kolo, v Makedoniji Tanac. »Ti so zelo vplivali na razvoj folklornih ansamblov in s tem scenske umetnosti, kar pa ne pomeni, da so razvili tudi visokošolsko oziroma višješolsko izobraževanje na tem področju. V Srbiji, denimo, obstaja le srednješolsko na baletnih srednjih šolah v Novem Sadu in Beogradu in na srednjih glasbenih šolah, kjer se na etnomuzikoloških oddelkih učijo ljudske glasbe in petja,« je povedala dr. Vesna Bajić Stojiljković, etnokoreologinja in etnomuzikologinja, ki poučuje na ljubljanski Akademije za ples. Kljub vsemu pa ne gre pozabiti, da je nacionalni Ansambel narodnih iger in pesmi Srbije, v svoji zgodovini nastopil celo v nekaterih največjih in najprestižnejših po svetu: newyorški Carnegie Hall, pariški Palais de Chaillot, beneški Teatro La Fenice, moskovskem Bolšoj teatru...