Kako mojstra skrivanja ukaniš, da sede pred objektiv?

Za fotografijo vsakega ptiča stoji zgodba, pove Milan Mihalič, ki fotoaparat že dolgo obrača proti mnogim izmed skoraj 400 vrst ptic, kolikor so jih doslej našteli na teritoriju Slovenije in nebu nad njim.

»Ptiča lahko dolgo čakaš ... Ali pa ga dolgo čakaš in ga ne dočakaš. Ali pa zamudiš glavni trenutek in se nikoli več ne ponovi,« pove o svojem hobiju, ki je lahko poln čakanja, kdaj pa tudi adrenalinski. Denimo, ko se namesto ptiča šotorčku, v katerem si zamaskiran, približa divji prašiček, in ne veš, kje je njegova nevarna mama.

Kako ptico prepričati, da sede pred objektiv?

Ko Mihalič pokaže fotografije na svojem mobitelu, je prva asociacija, ki jo dobiš, ta, da gledaš album tipa »životinjsko carstvo«, ali predplačniške kartice za mobi čuke in mobi reglje iz let, ko si je eden naših mobilnih operaterjev s pticami še delil nebo. Ptič ob ptiču, fotografijam na mobitelu ni videti konca. Kako čudovit je svet narave.

Milan Mihalič, član kranjskega Fotografskega društva Janez Puhar, ki si je v času delovne dobe kruh rezal kot električar, ptice že dolgo fotografira in je eden tistih, ki so sposobni ure, dneve ali tedne čakati na trenutek, v katerem prideš do prvovrstne fotografije ptice.

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps) jih trenutno omenja okoli 385. Kot pravi sam, slovenskih fotografov ptic ni malo in tudi generacijskega osipa se ni bati. Ta konjiček pritegne tudi mlade.

Kako ptico prepričati, da ti sede pred objektiv ali omogoči, da jo ujameš v drobnem trenutku, ko se vrača iz vode v zrak z ujetim ribjim zalogajem v kljunu? »Uporabljam šotor ali šotorsko krilo. Biti moraš zamaskiran, po drugi strani pa se te žival tudi navadi,« pravi. »Nisi ji več moteč in se ne počuti ogrožena. Na neki način postaneš z njo domač, a je vedno tako, da te do neke točke pusti, od te naprej pa ne. Na določeni razdalji se lahko gledava ure in ure, če prestopiš mejo, pa odleti.«

Ptiči so mojstri skrivanja

Ogromno ur in popoldnevov mu je vzel vodomec, ki ga je v Škofji Loki prvič videl z mosta. Štirinajst dni ga je samo gledal ob mestnem kopališču ob Poljanski Sori in ugotavljal, kje leta in na katere veje seda. »Ima svojo pot. Dela krog, ki ga stalno ponavlja, po njem bi si lahko naravnal uro,« pove. Potem je ugotovil, da seda na neko vejo, ki pa je bila predaleč. Zamaskiral se je, a dosegel le to, da izbrana veja vodomca ni več zanimala. Po tednu dni, ko je bil na tej točki vsak dan po tri, štiri ure, pa je trmoglavi ptič le sedel nanjo in že prva fotografija je bila zelo dobra. Potem je poziral tudi z ribico v kljunu.

Kako ukaniš vodomca, da sede, kamor želiš? »Hraniti ga ne moreš, lahko pa mu prekineš pot. Kjer leta, mu nastaviš kol. Nanj se navadi, nanj sede, ribice so v bližini in to je to,« pove in doda, da ko se ga je vodomec navadil, ptiča ni več motilo niti, ko je po urah fotografiranja pospravljal opremo in se pripravljal na odhod. Ptiči so sicer mojstri skrivanja. Vodomca kljub paradno pisanemu perju vidiš le, če leti, v grmovju ga ne zaznaš. Tudi sova se lahko tako stisne k deblu smreke, da je ne boš videl, čeprav je tam. Zlije se z okolico.

Fotografiral je tudi redko črno štorkljo, ki za razliko od bele sorodnice, ki je na obrobju in v okolici Škofje Loke kar pogosta, velja za ptico, ki gnezdi globoko v gozdovih in potrebuje okolje s čim manj prisotnosti človeka. »Zelo je plašna. Črne štorklje sem že prej videl v Prekmurju, a zelo od daleč, nisem jih mogel fotografirati. Pred tremi leti pa sem nekaj črnega videl pri Zmincu pri Škofji Loki. Ko je ta ptica pristala, sem šel pogledat. Najprej brez opreme, potem sem se vrnil z njo in jo fotografiral. Kasneje je nisem več videl,« je povedal.

»Treba je imeti spoštovanje do ptice. Če te ne spusti naprej, je nesmiselno vztrajati. Zamaskirati se moraš in čakati, da ptič pride sam,« doda. Kritičen je do posnetkov z dronom in objavljanja na facebooku, kar so, denimo, doživele škofjeloške sive čaplje, ki zadnja leta gnezdijo na visokem drevju sredi mesta, pri glavni avtobusni postaji. Sive čaplje so sicer na Škofjeloškem prisotne le v zadnjem obdobju, tudi prizora, ko se nad mestom oglaša skupina galebov – sicer rečnih –, včasih ni bilo. Tudi snemanja gnezda belih štorkelj »v živo« v bližnji Žabnici ne ceni.

»Vodomci so zelo ogroženi. Vem, kje imajo gnezdo, a jih tja ne hodim fotografirat. Za gnezdo v brežino skopljejo kak meter in pol dolgo luknjo,« pove. Lani so bile za marsikatero gnezdo usodne avgustovske poplave.

Klavžar na Brdu pri Kranju

Ena od fotografij, ki jo ima za trofejno, predstavlja klavžarja ali grivastega ibisa. Da se zadržuje na območju Brda pri Kranju, in to blizu glavnega vhoda, mu je povedal novinar in prav tako fotograf Mirko Kunšič. Ko je svojo fotografijo klavžarja objavil na facebooku, pa so ga poklicali celo iz Italije. Ptič je bil seveda obročkan in izvedel je, da je njegovo ime Tori.

Klavžarji so sicer izjemno redka vrsta ptice, za katero so že verjeli, da je izumrla, zdaj pa je znan program njihovega vračanja v naravo, ki ga izvaja avstrijski Waldrappteam. Mlade klavžarje, opremljene z oddajniki GPS, vodijo z motornim padalom celo na selitev čez Alpe do Italije. Na slovenski Obali pa je Mihalič fotografiral tudi drugega, svetega ibisa.

Čisto po naključju je doma na vrtu posnel plavčka, ki sta mu prinesla nagrado na salonu mednarodne fotografske zveze FIAP. Že njuno čivkanje je napovedalo soočenje. Boj, dvorjenje? Ni znano, šlo je le za droben trenutek, ki mu je hitro sledilo običajno sobivanje. Ostal je na fotografiji.

Česa pa mu ni uspelo ujeti s fotoaparatom? Pred tedni je v bližini neke lovske koče slišal udarjanje kljuna ob deblo. Ah, kaj, le veliki detel je ... Pa ni bil, imel je rdečo kapico, ki krasi redkega srednjega detla. Lahko ga je le gledal in občudoval, saj ni imel fotoaparata, hrbta pač ni dobro vselej obremenjevati z večkilogramsko opremo in nekaj mora ostati samo v glavi. Naslednji dan se je vrnil z opremo, a detla ni bilo niti blizu ... Saj ni pomembno, si v naravi, nekaj se ti dogaja, možgani morajo delati in rekreacija je tu.

Ko čakaš vodomca, lahko pride tudi kaj drugega. Na obrobju Škofje Loke, le nekaj naprej od kopališča, je, zamaskiran čakal, da vodomec obleti še en krog, ko je nekaj zaropotalo. Najprej je mislil, da je sprehajalec s psom, potem pa je prepoznal malega divjega prašiča. Bilo je poleti, sredi dneva in vroče, a je postalo med čakanjem in spraševanjem, kje je njegova nevarna mati, še bolj vroče. Srce je začelo hitreje biti, pospravil je in odšel.

Obstaja kakšna mreža ljubiteljskih fotografov ptic? Se med seboj obveščajo o redkih pticah, denimo, če je na obisku klavžar? »Z leti se med seboj spoznamo, vzpostavimo stike. Drugače tega na veliko ne govorimo, da ima žival mir.« Kakih 20 do 30 resnejših fotografov ptic je pri nas, še pove. Res dobrih je le nekaj, sam poskuša biti blizu teh, pravi. A razen razstav in objav na družbenih omrežjih možnosti za stik z javnostjo niti ni, doda. »Potem pa vidiš, da nekdo, ki nekaj skuha v svoji kuhinji, dobi več všečkov kot ti za fotografijo, za katero si se toliko časa trudil.«