Rehabilitacija v objemu Savinje in gozda

Predvidoma v kratkem naj bi v zdravilišču Laško, ki se ponaša s kar 165-letno tradicijo turizma, stekla druga faza prenove kopališkega dela. V celoti bodo prenovili termalno kopališče, uredili krožno kneipp stezo, v garderobnem delu pa tudi manjši center savn. Lani povsem na novo zasnovan in opremljen center zdravja in dobrega počutja, pod katerega sta se podpisala Matic Lašič in Tina Mikulič iz ljubljanskega biroja Efekt arhitektura, s preklicem epidemije ob dodatni sprostitvi ukrepov znova pričakuje goste.

Za prenovo so se, kot so pojasnili v vodstvu podjetja Thermana, odločili zaradi dotrajanosti opreme in prostorov ter novih smernic, ki jih zahteva izvajanje tako medicinskih kot velnes storitev, cilj celovite prenove pa je ureditev novih prostorov za širitev medicinske rehabilitacije in zdraviliškega zdravljenja z novimi programi, tudi za zahtevnejše domače in tuje goste.
Arhitekta sta pri postopni prenovi zdravilišča začela sodelovati pred tremi leti in se pri tem srečala s precej značilno situacijo, kot se kaže pri mnogo drugih turističnih objektih po Sloveniji, ki so jih prenavljali stihijsko, postopoma, zaradi česar videz ni celovit oziroma skladen.



To se dogaja ne samo zaradi zajetnih investicij, ki jih zahtevajo prenove velikih objektov, in pomanjkanja sredstev, temveč tudi zato, ker turistična podjetja zaradi izpada dohodkov običajno ne morejo zapreti svojih vrat. Tako so v Laškem sprejemali goste tudi, ko sta sogovornika pred tremi leti vodila prenovo petega nadstropja starega hotela Vrelec, drugega nadstropja zdraviliškega doma in lani še pritličja terapevtskega centra. »Lahko si predstavljate, kako je prenavljati prostore, nad katerimi je pet nadstropij hotelskih sob z istimi vertikalnimi vodi,« je povedal Matic Lašič.
 

Odrešiti vsega starega

Po besedah Tine Mikulič je bil rehabilitacijski center, ki ga zdaj najbolj vidno zaznamujejo obod v obliki valovite strukture v videzu hrastovega lesa, topla svetloba in na splošno občutek topline, povsem drugačen: bilo je polno hodnikov in majhnih sobic, ki so bile tudi neustrezno osvetljene. »Prostor smo morali na novo zasnovati znotraj okvirov stavbe, med drugim zato, ker širitev zaradi poplavnega območja ob Savinji ni bila mogoča. Za izhodišče smo vzeli, da ta del pritličja odrešimo vsega starega in ga olupimo do gole oktagonalne nosilne konstrukcije,« sta pojasnila sogovornika.



Po obodu, s pogledom na Savinjo, so umeščeni prostori za medicinske in velnes masaže, fango obloge, podvodne masaže, termalne kopeli, prav tako kotički za pedikuro ter nego obraza in telesa. V ponudbo in s tem v prostor so umestili še dve novosti: solno sobo, ki lajša dihalne in kožne težave ter krepi imunsko odpornost, ter edinstven terapevtski bazen v Sloveniji – z dvižnim dnom z integrirano tekaško stezo in protitočno napravo.

Namenjen je rehabilitaciji oziroma okrevanju po različnih bolezenskih stanjih in poškodbah ter za najrazličnejše kondicijske priprave, njegov pomen opisujejo v zdravilišču. »Laško ponuja dostopen turizem, hotel Zdravilišče pa je zgrajen s posluhom za invalide, brez arhitektonskih ovir. Ker se v tem hotelu izvajajo pretežno medicinski in terapevtski programi, je bil eden ključnih izzivov, da prostore preuredimo in opremimo tako, da bodo dostopni za vse s fizičnimi omejitvami,« so svojo poglavitno željo opisali naročniki.


 

Čim manj izpostavljene prilagoditve

Čeprav je to terapevtski center, in ne klasičen velnes, sta ga arhitekta vseeno želela odrešiti sterilnosti, predvsem pa čim manj izpostaviti prilagoditve, saj se je pokazalo, da si tudi gibalno ovirani želijo prostorov, kakršni so namenjeni ljudem brez zdravstvenih težav. »Najprej smo poskrbeli, da smo prostor, tam, kjer je bilo mogoče, s pogledi odprli proti reki Savinji in gozdu. Kljub temu da smo morali pri opremi prostorov upoštevati higienske standarde, čiščenje z razkuževalnimi sredstvi, pogosto uporabo in veliko vlage, nam je vendarle uspelo izbrati materiale, ki vzbujajo toplino in dajejo občutek domačnosti,« sta pojasnila končno odločitev.

Prostore za fango terapijo in masaže so omehčali še z zavesami, kot pomembna elementa oblikovanja pa navajata še oblikovanje z ambientalno svetlobo, zaradi katere rehabilitacijski center na prvi pogled dobro skriva svojo naravo, ter zvočno izolacijo stropa, s čimer so prostor odrešili običajnega šumenja in v njem zagotovili tišino. To je ena od izkušenj, ki sta jo arhitekta pridobila pri gradnji drugih javnih objektov.



Zdaj je na vrsti druga faza prenove pritličja, ki bo skupaj z opisano lansko stala 3,9 milijona evrov. »Ne glede na to, da se bo zdravilišče prenavljalo po fazah, je naš končni cilj, da bi nekoč le dobilo celovito, zaokroženo in poenoteno podobo, čeprav bomo najbrž takrat, ko bo končana, lahko znova začeli znova. V turizmu so, realno gledano, zaradi obrabe potrebne intervencije vsakih deset let. K temu pa je treba prišteti še nenehno spreminjanje oziroma dopolnjevanje ponudbe,« posebnost takšnih projektov povzemata arhitekta.