Butični hotel pri Bujah, s katerim živijo tudi preostali trije vaščani

Hotel San Canzian s petimi zvezdicami je, kot bi bil skrit v pozabljenem kotičku Istre. V resnici je od Buj tik ob hrvaško-slovenski meji oddaljen manj kot štiri kilometre, od Grožnjana pa pet. Zrasel je v stoletja starem zaselku Mužolini Donji in na dolgoletni želji investitorja, Splitčana Lea Botterija, da bi si v Istri, ki ga je očarala z gastronomsko ponudbo, našel počitniško hišo.

Botteri, še pred poldrugim desetletjem novinar Slobodne Dalmacije, ki je zaradi povezanosti z otokom Bračem najprej začel posel z oljčnim oljem z oznako Uje i Brachia, se je na poslovno pot v hrvaško gastronomijo, kot je povedal za Delo, podal zato, »ker je kot novinar, ki je pokrival gospodarske teme, neštetokrat slišal, da se nič ne da, da nič ni mogoče, in se je odločil dokazati nasprotno«.



Več let sta s poslovnim partnerjem po Istri iskala parcelo, kjer bi zgradila počitniški hiši, med tem pa odkrila zaselek Mužolini, razdeljen celo na nekaj hiš, ki se dvigajo višje (Mužolini Gornji) oziroma se spustijo nižje, pred polja in vinograde (Mužolini Donji), kjer zdaj domuje hotel in še vztrajajo trije prebivalci.

Kupila sta večstanovanjsko staro kamnito istrsko hišo, a ker je premogla 700 kvadratnih metrov, veliko preveč za počitnikovanje, so vtisi s pogostih obiskov Toskane in Provanse sami od sebe prinesli zamisel za butični hotel. Vedel je, da hoče zgodbo zgraditi na lokalnosti, in ko je pritegnil še dva investitorja, je nastal resort med oljkami in trtami, vreden več kot štiri milijone evrov.
 

Gradili na zgodovini

Večstanovanjska hiša je postala srce, temelj projekta, ki so ga zaupali zagrebškemu arhitektu Siniši Bjelici. Ta se je med drugim podpisal pod obnovo baročnega dvorca Miljana v Hrvaškem Zagorju in projekt Amadria park hotel Capital v Zagrebu. Čeprav so prvotno razmišljali tudi o tem, da bi staro hišo porušili in zgradili novo, je naposled obveljalo, da jo bodo obnovili in ustvarili sožitje starega in novega, kar pritegne sodobne goste, ki iščejo nekaj več.

V stari kamniti hiši so uredili 18 spalnic, nasproti nje pa zgradili novo, prav tako v kamnu, kjer je še šest sob, bar, restavracija, recepcija in lounge. K tem 24 sobam in suitam je treba prišteti še razkošen apartma v dveh nadstropjih v novi vili, pravzaprav hišici – s kaminom, zasebnim vrtom in zasebnim bazenom.



Notranjo in zunanjo opremo je izbral oblikovalec Boris Ružić, ki je opremil marsikatero počitniško hišo ter butični hotel v Istri in na Jadranu. V nekem pogovoru je poudaril, da je bila Istra nekoč tako revna, da prebivalci niso mogli kupiti niti barve za zaščito. Tako so tudi za nove ograje, denimo, porabili zarjavelo pločevino in kamnite tlakovce, ki so nekdaj prekrivali dvorišča premožnejših družin.
 

Razgibana sestavljanka s petimi vhodi

Pri gradnji in obnovi hotela, tudi fasadi, so uporabili kamen, ki so ga pridobili pri izkopavanju temeljev in ga na kraju samem zdrobili. Veliki bazen je prav tako zgrajen iz istrskega kamna ter je ogrevan. Prizadevali so si, da bi podobo resorta ubrali v duhu zaselka. Hotel je nekakšna razgibana sestavljanka s petimi vhodi in skupno desetimi objekti, združenimi v zaokroženo celoto, ki se z zunanjim bazenom odpira proti oljčnemu nasadu in vinogradom.



Zgodbo hotela, tako njegove arhitekture kot gastronomske ponudbe, so gradili predvsem na lokalnosti in spoštovanju tistega, kar je tu že bilo. Tudi treh prebivalcev. »Na robu te velike hiše še vedno živi gospa, ki nam je nepremičnino prodala, zdaj skrbi za hotel. V hiši nedaleč stran pa vztraja starejši par, ki obdeluje svoj vinograd, oljčnik, iz katerega dobimo oljke tudi za naše olje, prideluje zelenjavo in goji nekaj kokoši. Od njiju kupujemo tudi pridelke, zato smo hotelsko restavracijo in bar poimenovali po tem gospodu – Luciano. Nedaleč stran je mala cerkvica, posvečena svetemu Kancijanu, po kateri je ime dobil hotel. Po vojni je začela propadati, a si jo nekoč želimo obnoviti, toda to bo dolgotrajen proces, med drugim zaradi spomeniškega varstva. Smo pa uredili pot, tako da se naši gostje do tja lahko podajo vsaj na sprehod,« je povedal sogovornik.


 

Mirna pozitivna energija

Najpomembnejše se mu zdi, da gostje, ki pri njih za nekaj dni poiščejo mir, že na prvi pogled razumejo, kaj skušajo povedati s svojo zgodbo. »Najbolj pa nas veseli, da tu vlada mirna, pozitivna energija. Treba je vedeti, da ima vas svoje omejitve, da se tu luksuz meri drugače, kot bi se kje drugje,« je poudaril Leo Botteri.

Čeprav ima hotel za sabo le nekaj mesecev delovanja – po vstopu v novo leto so ga zaprli, ker morajo odpraviti še nekaj pomanjkljivosti, odprli ga bodo spet marca – se je že izoblikovala ciljna skupina, na katero so tudi merili. »Običajno k nam prihajajo gostje, ki se navdušujejo nad gastronomijo in arhitekturo, najpogosteje iz neposredne okolice, tako Slovenci kot Zagrebčani, Avstrijci, Nemci iz južnega dela države, nekoliko manj Italijani, pa tudi Američani.

V predsezoni največkrat za tri dni

V predsezoni, maja, junija, ter nato septembra, oktobra in novembra so prišli iz bližine, največkrat za tri dni. In običajno kar ves čas ostali pri nas, saj se lahko tudi kopajo. Je pa v radiju nekaj kilometrov kar nekaj prepoznavnih istrskih vinskih kleti in restavracij, do katerih po želji organiziramo prevoz,« je povzel dogajanje. Tu in tam se najdejo gostje, ki si tu zaželijo praznovati kakšno obletnico ali jubilej, a kot poudarja sogovornik, morajo v tem primeru zakupiti celotno posest, saj nočejo, da bi z zabavo zmotili tiste, ki iščejo oddih.



Gostje San Canziana v vinski kleti izbirajo med več kot 600 reprezentativnimi vinskimi etiketami tako iz Istre kot sveta, tistim, ki se alkoholu raje odrečejo, ponujajo domače sirupe in grenčice, izdelane med drugim iz rastlin, ki rastejo na hotelskem vrtu. Z rožmarinom, sivko, meliso ali meto začinijo tudi jedi v hotelski restavraciji.

San Canzian, ki je odprl vrata v začetku lanskega avgusta in takrat na počitnicah večkrat gostil družine, je že po dveh mesecih postal član svetovnega združenja majhnih luksuznih hotelov (Small Luxury Hotels of the World). Je prvi hotel v Istri in šesti hrvaški, ki izpolnjuje njihove stroge zahteve. Kot navaja spletna stran združenja, vsako leto dobijo več kot tisoč prijav hotelov, pod svoje okrilje pa jih sprejmejo le pet odstotkov, približno petdeset. Med njimi sta tudi slovenska: ljubljanski Antiq Palace in blejski grand hotel Toplice.