Nova Gorica, mesto, ki je po drugi svetovni vojni zraslo vzhodno od italijanske Gorice, v nedeljo praznuje rojstni dan. Pred 73 leti so slavnostno začeli zidarska dela na visokih gradnjah oziroma stanovanjskih blokih po načrtih mestnega očeta, arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja. Dogodek, ki danes velja za rojstni dan mesta, so proslavili z množično delovno akcijo, v kateri je sodelovalo kar 4000 ljudi.

Ravnikarjevim blokom v Novi Gorici, ki imajo za prebivalce goriškega prostora veliko simbolno vrednost, saj so bile to prve stavbe novozgrajenega mesta, se je posebej posvetila umetnostna zgodovinarka dr. Alenka Di Battista v istoimenski knjižici, ki je pred tremi tedni izšla pri Umetnostnozgodovinskem inštitutu ZRC SAZU. Kot poudarja, so stanovanja v teh blokih na Solkanskem polju, obdanih z zelenjem, še danes med najbolj iskanimi v mestu in so sinonim za kakovostno in udobno bivanje.
 

Prvi Gvardijančič, izbran Ravnikar

Čeprav je prvi osnutek urbanistične ureditve za novo jugoslovansko mesto zrisal vipavski arhitekt Božidar Gvardijančič, je po dokončni uveljavitvi nove meje septembra 1947 njegovo načrtovanje prevzela republiška oblast. Ta je poleg Gvardijančiča tudi arhitektoma Marko Župančiču in Edvardu Ravnikarju naročila, naj izdelata svoj načrt mesta, in naposled izbrala Ravnikarjevo rešitev, saj je le on upošteval določila mirovne pogodbe, ki je predvidevala možnost premika meje do 500 metrov v eno ali drugo smer, pojasnjuje avtorica.



Prednostni nalogi povojne Jugoslavije sta bili obnova in gradnja novih stanovanj, ki naj bi bila dostopna vsem. Načrte za tipske oblike stanovanjskih blokov so snovali v osrednji republiški projektantski organizaciji Projektivni zavod LRS, te standardizirane tipe pa je pri zasnovi stanovanjskih predelov Nove Gorice uporabil tudi Ravnikar. V času, ko so v Ljubljani postavljali tipske bloke naselja Litostroj in v Mariboru naselje Tovarne avtomobilov Maribor, so v Novi Gorici po Ravnikarjevih načrtih najprej zgradili šest blokov na Solkanskem polju, potem pa še štiri na Blančah oziroma v bližini potoka Koren. Le da so bili ti že hitrogradnja, s polmontažnimi elementi, ki so jih serijsko izdelovali.

Prve štiri petetažne bloke, ki jih je Ravnikar zasnoval z enim od svojih absolventov, Jurijem Jenšterletom, so v grobem zgradili v manj kot letu, čeprav so gradili le s krampi, lopatami, samokolnicami ter vozovi s konjsko vprego. Za prevoz materiala so uporabljali še ozkotirno železnico, na vagončkih katere so se ob prostih dneh igrali otroci, piše Di Battista.

Arhitekt je bloke postavil v pravilno geometrično mrežo z veliko zelenja, stanovanja pa so se ponašala s funkcionalno zasnovo. Prostori so bili ločeni na dnevne in nočne in prav vsako stanovanje je imelo okna obrnjena na severno in južno stran, vsa pa so merila okoli sto kvadratnih metrov, po čemer so spominjala na razkošna predvojna meščanska stanovanja. Po kvadraturi so močno presegala tedanje, pravkar uvedene jugoslovanske normative, ki pa jih je Ravnikar skupaj s študentko Elizabeto Kanič uresničil pri podobnih blokih v Beogradu.



Kljub razkošni kvadraturi je komisija za revizijo projektov pri republiškem ministrstvu za gradnje avgusta 1948 odobrila načrte za novogoriške bloke, čeprav so ugotovili, da so ti tipi večstanovanjskih stavb primerni le za večja naselja in da načrti ne upoštevajo planskih navodil glede porabe gradbenega materiala, že tri mesece pozneje pa so pristojni presodili, da so stanovanja vendarle prevelika, in zapovedali, da morajo predvidene pralnice in sušilnice na podstrešjih spremeniti v stanovanja. Ravnikar jih je nazadnje preoblikoval v tako imenovane samske sobe, domačini so jim rekli golobnjaki, preostala stanovanja pa so bila po načrtih v celoti realizirana. Do junija 1950 so dogradili vseh šest blokov.
 

Monumentalni vhodi s strešnim vencem

Po zapisu Alenke Di Battista je bila največji prostor v teh stanovanjih dnevna soba, povezana z balkonom, ki pa ga arhitekt ni razumel le kot servisni podaljšek stanovanja, kjer je mogoče kaj odložiti ali očistiti, ampak predvsem kot bivalni, kot širitev stanovanja navzven in neposredno vez z zelenjem. Kuhinja je bila od dnevne sobe ločena, bila je delovni prostor minimalnih dimenzij, opremljena s štedilnikom, koritom in delovno mizo ter povezana z manjšo shrambo za živila. Kopalnica in stranišče sta bila ločena in umeščena zraven spalnice.

In kot še nadaljuje Alenka Di Battista, so bila stanovanja opremljena s štedilnikom na drva, dvojnim koritom, toaletno školjko, kopalnica se je ponašala s kadjo, umivalnikom in manjšo litoželezno pečjo na drva, ki naj bi ogrevala tako prostor kot vodo. V Ravnikarjevih beograjskih in novogoriških blokih so bile v dnevnih sobah predvidene keramične peči, tudi v spalnicah pa je bil parket. Tlak v predsobi in na balkonu oziroma loži, ki se odpira na južno stran, je bil iz teraca.

Na zunanji podobi bloka ni mogoče spregledati detajlov, prav tako ne stiliziranih elementov; parapet lož je iz dekorativne perforirane opeke, vhodi so monumentalni in imajo povrhu še strešni venec. Ta naj bi povzemal zasnovo, ki jo je Ravnikarjev profesor Jože Plečnik uporabil pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Strehe pa prekriva značilna primorska kritina – korci.



Kot je avtorica poudarila tudi ob predstavitvi knjižice, so bili Ravnikarjevi bloki zaradi skrbno zasnovanih fasad, detajlov in udobnih stanovanj ter kakovostne avtorske izpeljave odklon od tedaj predpisanih normativov. »So eno od Ravnikarjevih prvih in tudi bolj pomembnih povojnih naročil ter pomenijo stopnjo v razvoju stanovanjske gradnje širšega goriškega prostora in referenčno točko za razvoj slovenske stanovanjske arhitekture v naslednjih desetletjih. Hkrati pa imajo zelo veliko simbolno vrednost za ljudi goriškega prostora, saj so bile to prve stavbe novozgrajenega mesta,« je dejala. Ali kot navaja zapis na arhitekturnem portalu Trajekt, šest blokov ob Kidričevi udejanja Ravnikarjev urbanistični koncept Nove Gorice kot modernega mesta objektov v zelenju.