Ptičji glamping na Cerkniškem jezeru

Cerkniško jezero, ki je, ko je polno, največje jezero v Sloveniji, je v tem času en velik cvetoči travnik, na katerem dehti od barvitih cvetic in gomazi od življenja. V tem kraljestvu za ptice gre ta čas v svet prvi letošnji pernati zarod, ki ga imata skrbno na očeh člana Društva za opazovanje in proučevanje ptic (Dopps) Tjaša Zagoršek in Maks Sešlar. Predlani sta na tem območju postavila 21 gnezdilnic za velikega skovika in prav vse so že bile naseljene.

Toda prvi letošnji gostje tega ptičjega glampinga še niso bili veliki skoviki, pač pa – škorci. S tem seveda ni prav nič narobe, dobrovoljno pravi Tjaša Zagoršek iz Doppsa, škorci se med prvimi pticami vrnejo iz južnih krajev, nekateri že februarja, in takrat si kajpak poiščejo gnezdišče, ki jim najbolj ustreza. Od 14 do 16 dni valijo jajca, mladiči nato potrebujejo dva tedna, da zapustijo gnezdilnice, in že se lahko naselijo novi bodoči ptičji starši.

Veliki skovik, edina vrsta sove, ki se seli na prezimovanje, se vrne z juga od sredine do konca maja, ko majhni škorci pogosto že odletijo v samostojno življenje; če skoviki v gnezdilnici, ki jim je všeč, morda najdejo tuja jajca, se jih znajo tudi spretno znebiti. So pa škorci, ki se jih drži stereotip ptičje nadloge, saj si zelo radi postrežejo v vinogradih in sadovnjakih, bolj marljivi pri urejanju gnezd; gnezdilnice jim sicer skrbniki teh že nasteljejo, na te si še sami nanosijo vejice. Skoviki pa si s spletanjem gnezd ne delajo skrbi in valijo tudi na gola tla, če ni drugega, je Tjaša Zagoršek opisovala podrobnosti iz družinskega življenja ptic.

Varuh evropskega škorca

Prve skovike pri nas je sicer mogoče opaziti že marca, toda to so preletniki, torej tisti, ki gredo višje na sever. Lani so na tem območju popisali dvajset pojočih samcev, torej bi lahko rekli, da je bilo dvajset parov, je sredi bujnih travnikov Notranjskega regijskega parka, ki so jih tisto vroče popoldne še posebno živahno preletavali metulji, razlagala Tjaša Zagoršek.

Njen pogosti sopotnik na takšnih pohodih je 18-letni ljubiteljski ornitolog Maks Sešlar, tokrat oblečen v majico z napisom Varuh evropskega škorca. Pomislili bi na kakšen velik evropski projekt, a v resnici je v ozadju le dober smisel za humor. Kljub mladosti ima Maks s ptiči desetletje in več dolge izkušnje, saj je v Dopps začel prihajati še kot šestletni deček. »Ko sem šel na prvi tabor, so me ptice samo še bolj pritegnile,« je pripovedoval. Tako je sčasoma postal stalni spremljevalec na terenu, kjer pa se ne ozira le za pticami, ampak tudi za cvetlicami in metulji.

Za te je Cerkniško jezero ravno tako pravo kraljestvo; na tem območju so odkrili 126 vrst dnevnih metuljev in še več kot 400 nočnih. »Bolj ko je pisan travnik, več je metuljev,« je dejal, »saj ima vsak svojo rastlino, na kateri se rad prehranjuje. Zanimiva vrsta so recimo mravljiščarji, ki so specializirani za mravljišča, poleg tega pa še za svojo rastlino, sviščev mravljiščar na primer za svišč,« se je razgovoril Maks, vselej opremljen z mrežico za metulje, iz katere je tisto popoldne s pazljivostjo izvlekel in nato poimenoval malega okarčka, modrinčka, repinega belina, celo nočnega metulja …

Na sobotni izlet ga je tokrat na priložnostni uri biologije spremljal prijatelj Luka, ki mu je skozi trave proti drevoredu, kjer so uredili več gnezdilnic, pomagal nositi zložljivo lestev. Prislonila sta jo k deblu, nato pa se je Maks, opremljen z oranžno vrečico, povzpel proti ptičjemu domu. Nikakor zaman, kajti že kmalu se je spustil z lestve, iz vrečke pa se je slišalo večglasno čivkanje. Takoj ko jo je ornitologinja odprla, se je kvišku dvignilo pet velikih rumenih kljunov. Vsakega ptička je previdno vzela v roke, z majcenim ravnilom pomerila njihove peruti, na osnovi česar je ugotovila, da so stari pet ali šest dni, nato pa poiskala njihove nožice in jim nadela srebrne obročke, ki jih bodo nosili do konca življenja. Pa jim ne bodo postali pretesni? Ne, je odgovorila, ko so majhni, imajo še precej debele noge, potem se stanjšajo. »Vsak obroček ima svojo kodo. Ta je E57940, na njem piše še Ljubljana, Slovenija. Če ptička kjer koli ujamejo v mrežo ali najdejo mrtvega, to sporočijo na naš center za obročkanje ptic v prirodoslovni muzej in tako natanko vemo, da je bil ta izvaljen v naši gnezdilnici na Cerkniškem jezeru. S tem lahko, na primer, izvemo, kako daleč so se selili, kje so bili, vzrok smrti ...«

Ptice so bioindikatorji

Vsakega posebej je vtaknila še v droben tulec na tehtnici ter odčitala, koliko ta neznatna bitjeca tehtajo, in podatke poročala Maksu, da jih je vpisal v razpredelnico. Seznam popisanih škorcev se je tako s prejšnjih 93 dvignil na 98. In še preden se je mama škorčevka vrnila z lova na hrano, so bili spet varno spravljeni v gnezdu. Kakšnih psihičnih posledic zaradi tega kratkega izleta iz gnezda ne bodo utrpeli, je zagotovila ornitologinja, saj je postopek zelo kratkotrajen.

V naslednji gnezdilnici prav tako ni bilo matere škorčevke, ampak eno samo modro jajce, po čemer sta poznavalca sklepala, da jih bo še znesla, saj jih imajo po navadi od štiri do šest. V še eni, gnezdilnici številka 16 v vasi Grahovo, nameščeni na orehovo deblo, je bilo tokrat mirno. Ptički prvega legla so že odleteli. Če se opremo na statistiko, ki pravi, da je preživetvena sposobnost mladičev okoli 50-odstotna, jih pol ne bo zraslo v odrasle ptice, zato imajo samice pogosto po dve legli in veliko mladičev.

Na mladiče prežijo vse vrste nevarnosti, od plenilcev in parazitov do tistih, ki jih v njihovo življenje vnaša človek, kot so promet, intenzivno kmetijstvo, ki jim uničuje in jemlje habitate, onesnaževanje, zaradi katerega se ptice vse pogosteje hranijo s smetmi, in navsezadnje podnebne spremembe. Te vplivajo tudi na selitve ptic, saj nekatere zaradi višjih temperatur pozimi ne odletijo več na prezimovanje. »Vsa naša dejanja se odražajo tudi na pticah. Radi rečemo, da so bioindikatorji stanja v okolju. Čim neka populacija upada, potem lahko vemo, da se v okolju nekaj dogaja. Večinoma je za to kriv človek.«

Popis kosca

Škorci so le ena, čeravno najbrž najštevilčnejša od 276 vrst ptic, kolikor so jih opazili na območju Cerkniškega jezera. Tam gnezdi več kot sto vrst ptic (med značilnejše sodita bobnarica in rjavovrati ponirek, ki gnezdita samo na tem območju), več kot 150 vrst so zaznali ob selitvah. »Cerkniško jezero je magnet za ptice, kot počivališče na avtocesti, na katerem se ustavijo med selitvijo, zato je takrat mogoče videti tudi bolj eksotične vrste, kot so žerjavi,« je dejala Eva Kobe iz Notranjskega regijskega parka. »Boljšega terena za ptičji živelj trenutno v Sloveniji ni,« je dodala Tjaša Zagoršek. Včasih je bilo to tudi Ljubljansko barje, a se je zaradi intenzivnega kmetijstva zelo spremenilo, podobno se dogaja na ravnicah Prekmurja, ki izgublja celo svoj simbol, štorkljo.

Na Cerkniškem jezeru, kjer so opazili gnezditi tri pare štorkelj, v zadnjem času populacije ptic naraščajo oziroma se vsaj ohranjajo. To je večinoma rezultat dobrega gospodarjenja z zemljišči, je dejala Eva Kobe. »Notranjski park postopoma odkupuje zemljišča, kjer se že desetletja ne gospodari in se zaraščajo, jih preveč kosijo ali kako drugače ne vzdržujejo habitatu primerno. Odkupljena zemljišča potem vzdržujemo na način, da so primerna za rast določenih rastlin oziroma gnezditveni ali življenjski prostor za ptice, metulje in druge živali.«

Med pticami, katerih populacija v Sloveniji je na območju Cerkniškega jezera najbolj stabilna, je kosec. Lani so našteli več kot sto pojočih samcev, kar je zelo dobro, zlasti v primerjavi z Ljubljanskim barjem, ki je nekoč veljalo za koščev raj. Tam se je populacija po besedah Tjaše Zagoršek zmanjšala za 70 odstotkov. Ker »ta mala kokoška« gnezdi poleti, je zelo pomembno, da kmetje travnikov vsaj na območjih, ki bi lahko bila zanimiva za gnezditev te ptice, ne kosijo do 15. avgusta. »Sicer je zelo velika verjetnost, da pokosijo gnezdo ali pa mladiče.« Zato je pri popisovanju kosca zelo pomembno, da čim bolj natančno locirajo, kje je. Na tisto zemljišče je nato vezana tudi subvencija, ki jo kmetje lahko dobijo. Popisovali so jih še isti dan zvečer, tokrat je bila bera bolj slaba, saj so na isti ploskvi izsledili le enega pojočega samca. Končnih rezultatov popisov seveda še ni, a vse kaže, kot je sklepala Tjaša Zagoršek, da bo letos v Sloveniji spet manj koscev.