Pripovedujte otrokom o tej deklici

Profesorica srbskega jezika in direktorica Pete beograjske gimnazije Verica Rakonjac Pavlović je napisala pretresljivo pismo o deklici iz Osnovne šole Vladislava Ribnikarja, ki je tvegala življenje, da bi rešila svojega brata. Čustvene besede so se dotaknile mnogih ne samo v Srbiji, pač pa v celotni regiji, mnogi mediji so pismo objavili v celoti. Profesorica v pismu razmišlja o masakru prejšnjega tedna, v katerem je bilo ubitih osem otrok in varnostnik, in predvsem o tem, kaj, o čem in kako o tem pripovedovati svojim otrokom. Pri tem poziva, naj se ne piše o dijaku, ki je streljal na otroke, ampak o pogumu deklice, ki je rešila brata. 

»Pravijo, da je fant morilec iz dobre družine in da je bil odličen učenec ... Ni iz dobre družine, niti ni odličen učenec, čeprav je imel petice ... Dobra družina je tista, v kateri vlada ljubezen tako med družinskimi člani kot do drugih ljudi, vse ostale družine pa so na žalost bolj ali manj slabe in to vpliva na psiho vsakega otroka.«

To je ljubezen

Na nasprotni strani otroka, ki nikogar ne ljubi, stoji deklica, ki se ji je z neverjetno prisebnostjo uspelo rešiti, pobegniti iz razreda, piše Rakonjac Pavlovićeva, ki jo je povsem prevzel dekličin pogum. »Ni tekla proti izhodu iz šole, do katerega bi prišla zelo hitro ... Tekla je na levo, v nasprotno smer, proti drugemu hodniku, proti zapletenemu prehodu s težkimi steklenimi vrati, ki jih je bilo treba odpreti ... Tekla je po zelo dolgem praznem hodniku, ki povezuje obe stavbi te šole ... Tekla je v nasprotni smeri od izhoda šole v drugo stavbo, kjer so nižji razredi ... in tam je bil njen mlajši brat. Kolikšna ljubezen jo je nosila, da je stekla naravnost v učilnico svojega mlajšega brata ... njegovi učiteljici rekla, naj zaklene učilnico in skrije otroke ... Ta deklica ni ravnala tako, kot bi storila večina ljudi, katerih življenje je v veliki nevarnosti ... da bi se rešili in čim prej zbežali iz stavbe ... Skozi dolge zapletene hodnike in stopnice je stekla do druge stavbe (ki sploh ni blizu), da bi rešila svojega mlajšega brata ... To je ljubezen. To je otrok iz dobre družine in ta družina jo je naučila ljubiti ...«

Profesorica poziva, da se preneha govoriti o morilcu geniju iz dobre družine ... »Nič od tega ni res. Ta deklica, ki je tekla reševat svojega mlajšega bratca, ko je bilo njeno življenje najbolj ogroženo, je lahko zgled; za pohvalo, za medaljo, za ljubezen do drugega bitja, za človečnost, plemenitost, pogum, ki je vreden več kot vsaka ocena in odličen uspeh. In tudi kakršen koli uspeh v življenju in karieri.«

Verica Rakonjac Pavlović zaključuje s pomembno mislijo za vse nas: »Vsi otroci so doživeli veliko žalost in bolečino, samo z zgledi plemenite ljubezni lahko celimo njihove in tudi svoje rane. Naj angelčki, ki so odšli, mirno spijo. Rešujmo otroke, ki so preživeli.«