Princa Alberta ni bilo, bila pa je njegova Tuiga

Princa Alberta minuli konec tedna ni bilo v Portorožu, bila pa je njegova jadrnica Tuiga, ki je admiralska ladja Yacht Cluba de Monaco. Z njo se je pomerila sestrska Mariska iz Jahtnega kluba Marine Portorož. In bil je kraljevski veter v Piranskem zalivu, tak, da se je štirideset izkušenih in krepkih jadralcev pošteno namučilo ob zategovanju in spuščanju jader. Več kot sto let stari lepotici sta bili tri dni paša za oči ljubiteljev morja. Sestrski ladji sta se prvič pomerili na jadralskem dvoboju dveh lesenih superjaht na Jadranu, najprej pred Benetkami in potem še pred Piranom.

Mariska v ospredju je razvila tudi dženaker in ima šest jader, medtem ko pluje Tuiga v nasprotno smer s samo petimi. Foto Judita Mrak Poljšak

Na svetu je le 968 superjaht, ki so dolge od 24 do 30 metrov. Med njimi pa je bistveno manj lesenih. Še manj je takih lesenih, ki so pripadale tako imenovanemu 15-metrskemu razredu, saj so jih med letoma 1907 in 1917 izdelali vsega dvajset. Ime tega jadralnega razreda ne pomeni, da so ladje dolge 15 metrov. Obstaja namreč posebna metrična formula, po kateri izračunajo ta razred. Poenostavljeno zanje drži, da imajo približno 15 metrov dolgo plovno linijo. Sicer pa sta Mariska in Tuiga dolgi okoli 28 metrov. Mariska pomeni morska deklica, tuiga pa je v svahiliju žirafa. Ko sta sredi Piranskega zaliva razvili svojih pet jader, nista niti približno spominjali na žirafo, pač pa sta vzbujali precej občudovanja, radovednosti in nemalo zavisti pri številnih jadralcih, ki te dni uživajo ob našem morju. Pri lesenih jadrnicah je nenavadno, a značilno, da se z leti njihov šarm krepi. Mariska je bila zgrajena leta 1908, Tuiga leto kasneje. Zasnoval ju je škotski ladijski arhitekt William Fife, ki je narisal šest podobnih, sestrskih jadrnic v škotski ladjedelnici Fairlie. Namenjene so bile prestižnim regatam, ki so si jih med Veliko Britanijo, Španijo in Francijo pred stoletjem rade privoščile kronane glave. Sto let kasneje je princip isti, vse drugo so nianse.

Zgodovina se rada ponavlja

Tuiga, ki je že pred dobrim stoletjem veljala za večno drugo, je bila tudi v tokratnih petih plovih sredi našega zaliva druga. A tekma je bilo zadnje, na kar je stavilo štirideset jadralcev tega kraljevskega jadralnega razreda. Na prvem mestu so uživali tako, kot jadralci uživajo že sto let. To sta posebni jadrnici, ne le zaradi velikosti, elegantnih potez, ozkega zašiljenega trupa in teže (tehtata okoli 39 ton). Ko razpneta standardnih pet jader, imata pa jih seveda še trikrat več, ta lovijo veter s svojimi 500, a tudi 700 kvadratnimi metri površine. In ko enkrat ulovijo veter, jih nič več ne ustavi. Ker sta grajeni na star način, nimata niti enega vinča. Zdaj pa si predstavljajte, s kakšnimi mišicami in žuljastimi rokami morajo jadralci vleči vrvi glavnega jadra, ki v bonaci tehta 250 kilogramov. Ko pa se vanj upre še veter, ga pogosto samo z mišicami ni mogoče krotiti. Upravljanje take jadrnice terja izredno izurjenost in fizično pripravljenost posadke. Za normalno jadralno regato mora biti na njej vsaj 18 do 20 morskih volkov in volkulj. Kapitan Mariske, mlad slovenski jadralec Dan Poljšak, ki skrbi za jadrnico tujega lastnika v portoroški marini, nam je zaupal, da mora imeti na njej vsaj pet članov posadke, ko želi z njo na lahko, turistično zapluti po zalivu, kadar razmere niso zahtevne.

Jadralni dvoboj pred Piranom: pomerili sta se leseni lepotici iz let 1908 in 1909. Foto Mitja Zupančič

Minuli konec tedna pa je kar konkretno zapihalo tudi ob slovenski obali. V petek je celo zapihal tako močan jugo, da so morali prvi dvoboj prekiniti in ga kasneje izpeljati v krajši različici. Jadralec in dober poznavalec tega športa Mitja Zupančič, ki se je pridružil Tuigi, je povedal, da so več ur trdo garali, da je na mokri palubi zelo spolzko in človeka hitro spodnese, predvsem pa delujejo na jadrnici nepredstavljive silnice. Vrvi vlečejo le z rokavicami, ki se prav kmalu obrabijo, a to je še najmanj, saj so žulji del jadralskega življenja.

Dan Poljšak je pojasnil, da je delo na takšni jadrnici resna naloga in terja poleg izkušenosti in pripravljenosti tudi popolno zbranost. »Lastnik si ne more privoščiti obrabljenih vrvi, jader, škripcev in podobnega. Če vse to ne vzdrži sunkov vetra in poči, so posledice lahko tudi usodne. Zato je tako pomembna uigranost ekipe,« pravi mladi jadralec, ki pa se je tako rekoč rodil na barki, jo sam izdelal in na njej živi.

Tako poprimejo za delo tudi dekleta na Tuigi. Foto Jure Eržen

Krmar Tuige François Guillaume je povedal, da njihova posadka v Portorožu ni popolna, saj je nekaj najbolj izkušenih monaških jadralcev po regati v Benetkah moralo nazaj v Monako. »V glavnem gre za predstavitveni nastop in uživanje. Te ladje so bile dizajnirane za druženje in zabavo kraljevih družin. Tokratno srečanje je posebno, ker je to edini jadralski dvoboj takih jadrnic na Jadranu. Posadka, v kateri je tudi sedem deklet, je iz Monte Carla do Benetk potrebovala 12 dni. Dvoboj smo izvedli v Portorožu, obiskali bomo še Trst. Princ Albert tokrat ni prišel, čeprav nas v klubu pogosto obišče.

Posebnost Tuige je, da na njej lahko jadrajo in trenirajo tudi običajni člani kluba. V Sloveniji sem prvič in me je prijetno presenetila, zdi se mi kot kakšna Švica na morju,« je dejal François Guillaume, ki je vedel, da je princ Albert že obiskal Portorož in se tu dodobra zabaval.

Dan Poljšak zrasel z morjem

Veliko zaslug za prihod Tuige v Portorož ima tudi Dan Poljšak, ki ga je oče David zgodaj zastrupil z jadranjem. »Učiti me je začel pri šestih letih na lesenem optimistu, in to v kanalu Grande v Sečoveljskih solinah, kjer smo imeli privezano jadrnico. V mladosti sem tekmoval v jadranju, toda vedno so me zanimale 'prave' barke, torej lesenjače. Pri šestnajstih sem začel sam, sicer ob pomoči nekaj mentorjev in družine, izdelovati dvojamborni škuner Cassiopeo, ki je zdaj moj dom. Znanja, ki sem ga pridobil v petih letih gradnje, mi ne bi mogla dati nobena šola, pomagalo mi je, da sem zdaj kapitan Mariske,« nam je na jadrnici tik pred jadralnimi dvoboji povedal fant iz Škofje Loke, ki pa zdaj prebiva na svoji Cassiopei v portoroški marini.

Dan Poljšak je postal kapitan Mariske tako, da se je dolga leta učila jadranja in izdelave lesene jadrnice. Kljub mladosti vodi največjo jadrnico v Sloveniji. Foto Judita Mrak Poljšak

Oče David, slovenski zamejec iz Barkovelj pri Trstu, od koder so znani jadralci, mu je že v zibelko položil vse, kar mora mlad fant vedeti o morju in jadranju. Pri dvanajstih letih sta predelala elanko v dvojambornico Škrgo. Ob koncu prvega letnika na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran, ki je za barko podarila les, pa se je lotil izdelave svojega škunerja.

»Da bo dvojambornica, sem vedel od zmeraj, ker sem nor na dvojambornice. Za les sem se odločil iz nekakšne nostalgije, to je tako lep material in tako lepo je delati z njim. Morda imam les v krvi, ker je bil tudi dedek mizar. Glede na ekologijo in vse, kar se dogaja na svetu, se bo čas lesenih bark zagotovo še vrnil. Les zahteva veliko ljubezni. Če je nima, barka zgnije ali pa se posuši,« razlaga Dan.

O Mariski pa je povedal: »Kupec, bogataš iz srednje Evrope, ki ne želi biti razkrit, je potreboval svetovalca. Prijatelj mu je svetoval mene. V St. Tropezu jo je prejšnji lastnik prodajal za 2,8 milijona evrov, a jo je potem leta 2020 prodal bistveno ceneje. Glavni strošek namreč ni sam nakup, ampak vzdrževanje in strošek jadranja. Za vzdrževanje in udeležbo na regatah mora lastnik vsako leto odšteti vsaj 200.000 do 250.000 evrov.«

Brez ljubezni
ne bi bilo lesenih bark

Od dvajsetih lesenih jadrnic tega razreda so preživele samo štiri. The Lady Anne je na Škotskem, Hispania je v slabem stanju v Španiji, Mariska in Tuiga pa po 113 letih na vrhuncu svoje moči. Proti vetru vozita s hitrostjo 8,5 vozla, z vetrom od 10 do 11 vozlov, rekord Mariske je 14 vozlov. »Na Mariski sem zaposlen. Vsak dan je precej dela z njo. Na takem kuterju so napake lahko zelo drage. Ne moreš si privoščiti starih vrvi. Samo bum je dolg 16 metrov in tehta pol tone. Brez lastnikov, ki jim je jadranje konjiček, take barke ne bi preživele. Dvomim, da bi jih lahko vzdrževal kak muzej. In dvomim, da bi država našla dovolj ljudi, ki bi razumeli, zakaj jih je pomembno vzdrževati.«

Na Tuigi je vrvi pridno vleklo sedem deklet. A težko so bile kos slovenskim jadralskim volkom. Foto: Jure Eržen

Tudi posadke ne dobiš ravno za vsakim vogalom. Letos ima Dan Poljšak amatersko posadko, v kateri je največ Slovencev, dva Danca in Britanec. Marisko je krmaril Dušan Puh, ki je pojasnil, da je jadrati na njej bistveno drugače kot na sodobnih tekmovalnih jadrnicah, kjer jadralcem veliko bolj pomaga sodobna tehnologija. Sedem deklet, ki so pridno vlekla vrvi na Tuigi, pa je izzvalo kapitana Poljšaka, da bi morala tudi Mariska dobiti kakšno žensko roko več.

Jadrnica Tuiga. Portorož, Slovenija 1.julija 2022. [morje,jardnice,jadranje,jadra,navtika,delo,delavci,turizem,turisti,poletje,vreme,veter,marine,Bernardin,hoteli,Marina Portorož,obala,Portorož,Slovenija] Foto Foto: Jure Eržen/delo

Princa Alberta Monaškega res ni bilo, se je pa dvoboja na svoji jadrnici udeležil lastnik Mariske, ki nikakor ne želi razkriti identitete. Prihodnji konec tedna bosta jadrnici obiskali še Trst in pokazali svojo jadralsko eleganco. Dan Poljšak bo še naprej skrbel, da bo Mariska urejena do zadnje podrobnosti. V glavi se mu motajo zamisli, kako bo v življenju zase zgradil še eno lesenjačo. Takim ljubiteljem morja načrtov ne zmanjka. Življenje zajemajo sproti. In to z veliko žlico.