Prenova v Stari Ljubljani: zadržana eleganca v stari lupini

»Stanovanje je bilo dolgo časa na trgu oziroma se ni in ni prodalo, ker je bilo videti res nefunkcionalno: številni majhni, ponekod zelo neuporabni prostori in pomanjkanje dnevne svetlobe, v največjem prostoru pa je bila postelja od osrednjega jedilno-dnevnega prostora ločena le z zaveso. Kljub 63 kvadratnim metrom je delovalo kot enosobno, primerno za največ dve osebi,« je arhitektka Urša Kres začela zgodbo stanovanja, ki se nahaja v petsto let stari stavbi tik ob vznožju Grajskega hriba.

Stanovanje je v eni od tako rekoč skritih večstanovanjskih hiš v Stari Ljubljani. Do nje je treba skozi atrij tistih hiš ob glavni ulici, ki sprehajalcem kažejo svoja lepa pročelja. Te, potisnjene ob Grajski grič, se z okrašeno zunanjostjo ne morejo pohvaliti, saj so bile namenjene nižjim slojem oziroma služinčadi, ki je k imenitnim meščanskim družinam hodila na delo. V teh večstanovanjskih stavbah je vse skromnejše, že same stavbe v širino merijo samo kakšnih pet metrov, imajo ožje hodnike in tudi manjša stanovanja, povzema sogovornica, in čeprav je bila želja naročnika, da bi stanovanje po prenovi dobilo bolj odprt tloris, zaradi starosti stavbe, njene gradnje in strukture v statiko niso mogli posegati.

Ker so lastniki televizijo zamenjali za prenosni projektor, so se arhitekti odločili za sestavljivo sedežno garnituro, ki omogoča različne postavitve. FOTO: Blaž Gutman

V knjižni kotiček kuhinjo, v kopalnico spalnico

»Tako smo bili prisiljeni drugače poiskati najprimernejše rešitve, razmišljali smo predvsem, kaj bi lahko dosegli z zgolj minimalnimi posegi in obstoječimi inštalacijskimi vodi.« Med drugim so ugotovili, da lahko podrejo eno od sten ter da je v eni od sten skrit zazidan prehod, ki bi ga znova lahko odprli. Glede na inštalacije so iskali novo funkcionalnost prostorov: nekdanji knjižni kotiček so spremenili v kuhinjo, v nekdanjo kopalnico postavili spalnico, četudi nima lastne dnevne svetlobe, nekdanjo kuhinjo pa spremenili v kopalnico, ki je precej zasebna, intimna. Manjše okno v njej, denimo, se odpira na danes zapuščen hodnik oziroma rov, ki je bil nekoč namenjen za skriven in hiter pobeg v primeru vojnih napadov.

Ker objekt nikoli ni bil tipično meščanski, je bilo to vodilo tudi pri izbiri elementov in materialov. FOTO: Blaž Gutman

»Je pa v kopalnico mogoče vstopati le skozi spalnico, kjer smo odprli tisti zazidani prehod, ali drugo sobo, ki smo jo z vsemi temi spremembami pridobili in bi nekoč lahko postala otroška,« je Urša Kres naštela, kaj vse so pridobili skozi tehten premislek v povsem enaki lupini. Res je, da je spalnica po novem ostala brez naravne svetlobe, a na ta račun so pridobili velik osrednji bivalni prostor z jedilnico in dnevno sobo. »V spalnici, ki ima le svetlobo iz hodnika, smo nasproti vrat namestili ogledalo, ki posnema obokano obliko vrat, in s tem smo ji pretkano vdahnili občutek večje prostornosti. Odeli smo jo v nežno bež barvo, zaradi katere prostor deluje toplo in se zdi kot kakšen kokon,« dodaja arhitektka.

Sicer pa so si želeli predvsem ohraniti staro lupino in sledove časa, toda ne samo tiste najstarejše patine, ampak tudi posegov prejšnjih lastnikov. Zato so tudi stanovanje arhitekti poimenovali Pečat spomina. Kamnita stena, ki jo je v osrednjem bivalnem prostoru razgalil prejšnji lastnik, je ostala, a je zaradi pomanjkanja svetlobe po novem v belem oplesku. Stara vrata in tudi okna so obnovili, povsem nasprotno pa se je dogodilo s tlaki.

Ti so bili pred prenovo delno v keramiki, delno v parketu, toda kot poudarja sogovornica, je bil parket star kakšnih dvajset let. Ko so mojstri pritrdili, da bi lahko po vsem stanovanju napeljali talno gretje, je to mimogrede rešilo še eno težavo: na enem od prehodov, kjer je bila moteča tricentimetrska stopnička, ob katero se je vsakdo spotaknil, so jo s talnim gretjem uravnali v enoten tlak. Poleg namestitve novega ogrevalnega sistema so zamenjali tudi vodovodne inštalacije.

Prehod z drsnimi vrati, ki vodi iz spalnice v kopalnico, je bil med prenovo znova odprt, prej je bil zazidan. FOTO: Blaž Gutman

Preprostost, ki ne preglaša starega okvira

Stanovanje so opremili s po meri izdelanim pohištvom, toda ker objekt nikoli ni bil staromeščanski, je bilo to vodilo tudi pri izbiri elementov in materialov; odločili so se za zadržano eleganco. »S preprostimi linijami pohištva tako nismo preglasili starega okvira. Topla bež barva v kombinaciji z lesom prostoru vdahne toplino, poudarki v rdečih odtenkih in dodatni opleski v bež barvah pa majhne in temne prostore brez naravne svetlobe naredijo intimne.«

Ker so se lastniki odločili, da bodo televizijo zamenjali za prenosni projektor, so se, denimo, arhitekti odločili za sestavljivo sedežno garnituro, ki omogoča različne postavitve, lebdeč stenski element pa so si zamislili tudi kot dodatno delovno površino. Zanimivo je, da so v osrednji dnevni prostor namestili zaveso drugače, kot bi človek pričakoval, po besedah sogovornice zato, ker nepravilna pozicija oken ne dopušča klasične postavitve zaves ob obeh straneh oken, po drugi strani pa zato, ker to ni prostor v staromeščanskem objektu in ni bil nikoli namenjen bivanju premožnejših slojev, ki so svoje domove krasili z bogatimi in dekorativnim tekstilom.

V dnevni prostor so namestili zaveso drugače, kot bi človek pričakoval. FOTO: Blaž Gutman

»A z zaveso, ki lahko zagrne dve okni ali pa se jo zloži in potisne v kot, v prostor vseeno vnesemo mehkobo, taktilnost in ob večerih tudi zastiranje, hkrati pa smo mu z njo dali identiteto, ki je nikoli ni imel,« je še dodala Kresova. A prostor je že zaradi stare lupine dobil pravo dušo.

Prenova v starem jedru – daljša in dražja

Odločitev za bivanje v starem mestnem središču prinaša omejitve, enako velja tudi za prenavljanje nepremičnine, prikimava sogovornica. Večji delež stroškov pri obnovi tega stanovanja so predstavljala groba obrtniška dela, a so bila nujno potrebna zaradi dotrajanosti napeljav. Prenova v starem mestnem središču Ljubljane traja dlje in je dražja, zanjo je težje dobiti mojstre.

»Tudi ta prenova je delno potekala v lastni režiji, marsikaj je bilo treba rušiti na roke, saj bi delo s stroji povzročalo prevelike tresljaje. Naročnik si je, denimo, želel tudi kamin. Star gašperček, ki je postavljen na mestu nekdanjega kamina, ki ga je vgradil že prejšnji lastnik, a že dolgo let ni bil v uporabi, je zdaj le za okras. Lahko pa bi nekoč tudi deloval. Na dimnik v tej fazi še ni priklopljen zaradi s tem povezanih previsokih stroškov,« je še povzela o redkem starem kosu v tem ambientu. Dopolnjujeta ga še dva lesena stola, ki ju je lastnik podedoval od babice.

Glede na izkušnjo s preureditvijo prej nefunkcionalnega stanovanja je po besedah Urše Kres mogoče trditi, da je skoraj vsak prostor mogoče narediti bolj funcionalen. »Je pa res, da to stanovanje ne premore generičnih prostorov, kot jih ima kakšno blokovsko stanovanje, ponaša se tudi z drugačnim tlorisom in povsem svojo identiteto, ki pa je tudi odraz želja in načina življenja lastnika,« še pove arhitektka.

Stanovanje Pečat spomina

Leto načrtovanja: 2018

Leto izvedbe: 2021

Avtorji zasnove: Urša Kres, Tina Begović, Urban Pahor (Studio Idea:list)

Naročnik: zasebni

Površina: 63 m²