Nova AGRFT: Levi trakt za film, desni za gledališče

»To je kot noč in dan. Prej nismo imeli ničesar, niti svojih prostorov ne, zato tudi nismo nič vlagali oziroma posodabljali, bili smo kot cerkvene miši. Zdaj imamo izvrstno tehnično opremljenost in kot ugotavljamo, bistvenih napak pri načrtovanju prostorov nismo naredili,« je svoje zadovoljstvo z novimi prostori Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani – v nekdanji stavbi kemijske fakultete na Aškerčevi 5 v Ljubljani – opisal dekan Tomaž Gubenšek.

Potem ko je akademija dolga leta izvajala pedagoško delo v najetih prostorih na Nazorjevi ulici, Trubarjevi cesti in Kvedrovi ulici ter v najetih produkcijskih prostorih javnih in zasebnih gledališč, se je leta 2004 kot trajni naslov obetalo zemljišče med Roško in Poljansko cesto ter Grubarjevim kanalom.



Tega so namreč namenili izgradnji umetniških akademij, poleg AGRFT še akademiji za likovno umetnost in glasbo. A ker se je zapletlo z zemljiščem, ki je bilo z denacionalizacijo vrnjeno prvotnim lastnikom, so začeli iskati druge rešitve. Leta 2014 se je AGRFT v večjem delu preselila v najete nove prostore na Trubarjevo 3, ki so jih štiri leta zatem tudi odkupili in tam so sedež, dekanat, knjižnica in nekaj predavalnic in učilnic, po izselitvi fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo iz stavbe na Aškerčevi pa se je Univerza v Ljubljani leta 2016 odločila, da se ta stavba nameni produkcijskim prostorom AGRFT.

V naslednjih dveh letih je potekalo projektiranje in pridobitev gradbenega dovoljenja, stavba je uporabno dovoljenje dobila že oktobra lani, letos so zaključili še opremljanje, tako da so jo študentje in profesorji lahko spoznali že po razrahljanju spomladanskih ukrepov. Zaradi ustrezne tehnične opreme so prostore uporabljali tudi med festivalom Europa Cantat, največjim kulturnim projektom Slovenije ob predsedovanju svetu Evropske unije, vaje so tam imeli tudi člani ljubljanske Drame. Včeraj se je začelo novo študijsko leto in, kot je poudaril Gubenšek, imajo zdaj prednost študenti.
 

Po Vurnikovih načrtih

Stavba na Aškerčevi 5 nosi podpis znanega slovenskega arhitekta. Ivan Vurnik je načrte za kemijski inštitut pripravil leta 1939. Kot navaja posebna izdaja Arhitektovega biltena iz leta 1994, se je po njegovih načrtih začela tudi gradnja in nadaljevala do strehe, ko je bila prekinjena. Dokončali so jo šele po drugi svetovni vojni pod vodstvom drugega arhitekta. »Tako je danes poleg osnovnega volumna zgradbe in s skeletom določenega ritma okenskih odprtin na njej izvirno Vurnikov samo še nenavadno in bogato profiliran strešni venec, precej verjetno pa je tudi to, da njegovih tlorisov niso bistveno spremenili.«



Arhitektka Teja Savelli, s kolegom Tinetom Kljunom, soavtorica nove zasnove za potrebe AGRFT, je začela pri projektu sodelovati že takrat, ko so še načrtovali, da naj bi v stavbi med drugim uredili knjižnico Filozofske fakultete UL. Kljub temu, da je stavba spomeniško zaščitena, so morali tudi ob prenovi varovati vse historično pomembne elemente in prvine, med drugim pročelje, torej ritem okenskih odprtin in njeno členitev s poglobljenimi fugami, podzid iz teraca oziroma umetnega kamna, bogato okrašen vhodni portal z vrati, vstopno avlo iz hotaveljskega marmorja in osrednje stopnišče iz teraca s pripadajočo dekorativno ograjo.

»Stavba se je zaradi slabe nosilnosti tal, leži namreč na robu Barja, v preteklosti neenakomerno posedala, bila je tudi statično neprimerna za nadzidavo, tako da smo jo naposled morali v veliki meri podreti. Na koncu smo zares lahko ohranili le vhodno avlo in portal, ki smo ju restavrirali, pri stopnišču, denimo, pa staro ograjo, ostali deli objekta so zveste replike originalnih zaščitenih delov. Tako rekonstruirano stavbo, katere nosilna konstrukcija je zgrajena iz armiranega betona, smo temeljili s kar štiriinpetdesetimi od 22 do 28-metrskimi piloti,« je povzela poglavitne posege Savellijeva.

Ker je podolgovata stavba imela prostorske omejitve, vanjo pa so morali spraviti obsežen program, so edino rešitev za širitev videli v nadzidavi z jekleno konstrukcijo, ki je omogočila doseganje večjih razponov, ki so jih zahtevali dvoranski prostori. Po besedah sogovornice so imeli kar dolgotrajne pogovore tudi s spomeniškim zavodom, a s tem, kar je nastalo, so zadovoljni.



»Mislim, da je projekt zasnovan korektno, saj z zornega kota mimoidočega skorajda ne opaziš te jeklene kape, v resnici precej visoke dodatne etaže. Ta poseg v središču Ljubljane pa tudi ni v samem bistvu spremenil pojavnosti starega kemijskega inštituta oziroma v prostoru ne deluje kot tujek,« pravi. Z nadzidano jekleno konstrukcijo so pridobili ustrezen volumen za gledališko dvorano s 110 sedeži in filmski studio. Nadzidani del na zunaj s svojimi škrgami, kot jih imenuje avtorica, spominja na odrsko zaveso, material pa ji ob različnih urah dneva oziroma leta poklanja različno žlahtnost, blešči se v različnih odtenkih od rjave do zlate.
 

Akademijsko gledališče

Na gledališki ter filmski in televizijski del so se delile tudi programske zahteve naročnika. Tako so levi trakt šestetažne stavbe namenili filmu, desni pa gledališču, celotna stavba pa je po besedah sogovornice arhitektke v resnici pravi tehnološki stroj. Ena od najtežjih arhitekturnih oziroma projektantskih nalog je bilo prav to, kako vso sodobno tehnologijo, potrebno za akademijo bodočih gledaliških in filmskih ustvarjalcev, spraviti v omejen prostor.



»V filmskem delu je poleg dvorane tudi mali in veliki filmski studio, gluha soba, snemalnica zvoka oziroma tonski del, v vmesnih etažah predavalnice in vadnice, po vseh etažah so kabineti profesorjev pa tudi garderobe, uredili smo tudi prerisovalnico in atelje za animacijo. Podobno je v gledališkem delu, kjer je v pritličju baletna vadnica, nad njo pa v vsaki etaži študijski oder. Po opravljenem pa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da stavba ne deluje, kot bi bila na novo zgrajena, pač pa je ohranila svoj osnovni duh. Tudi ko se povzpneš po glavnem stopnišču, daje povsem enak občutek, kot ga je prvotno. Sodoben material, viden beton, ki obdaja stopniščno jedro, se je lepo spojil s starimi arhitekturnimi elementi stopnišča iz teraca,« še izpostavlja.

Kot je še dodal dekan Tomaž Gubenšek, ki nove prostore AGRFT opisuje kot izjemno pridobitev ne le za akademijo, ampak za celotno univerzo, si želi, da bi nova AGRFT postala kulturni center Univerze v Ljubljani in tudi širše. »Marsikaj je zdaj odvisno predvsem od epidemioloških razmer, a si zelo želimo, da bi osnovali akademijsko gledališče ter redni repertoar, prav tako pa tudi redni kinospored, v katerem bi prikazovali produkcijo naših študentov. Pozicija v središču mesta je dobra,« je sklenil.

Nova stavba AGRFT, nekdanji Kemijski inštitut (2017–2020)

Naročnik: Univerza v Ljubljani
Avtorji: Teja Savelli, Tine Kljun
Sodelavci: Simon Vrabec, Mateja Obid
Projektant: Projekt, d.,d., Nova Gorica
Površina rekonstruirane stavbe: okoli 4000 m2 (neto)
Vrednost projekta: 15,1 milijona evrov