Pravljice

Pravljica, ki jo pripovedujejo otrokom aborigini, je morda najstarejša na svetu.

Govori o štirih velikanih, od katerih so trije odkorakali drugam, eden pa občepel na mestu. Njegovo telo se je spremenilo v vulkan, zobje pa postali lava. Geologi na območju ljudstva Gunditjmara res odkrivajo znamenja nenadnega izbruha dveh vulkanov pred 37.000 leti, po človeških ostankih ob nekdanjem jezeru Mungo pa vedo, da so tam ljudje živeli še prej.

Če so res doživeli nenaden izbruh vulkana, je to najbrž bil najpomembnejši dogodek v njihovem življenju, tako kot pred 7000 leti dvig morske gladine, ki je potopil dele obale in o čemer aborigini še vedno pripovedujejo otrokom.

V časih pred knjigami, radiem, televizijo in prenosnimi telefoni so bile pravljice najpomembnejše sredstvo za pomiritev otrok ob hkratnem posredovanju skozi generacije nakopičenih modrosti o ranljivosti življenja. Srečni konec je omogočil mirno spanje, pred tem pa so otrokom vcepili v podzavest, da se marsikaj dogaja mimo njihove volje in razumevanja. V starih časih je bilo življenje velikokrat čudno in kruto, otrokom je bilo lažje, če so to pripisali pravljičnim velikanom, ki so jih na koncu vendarle ukrotili. Vsaj ljudstva Gunditjmara nikoli več ni presenetil vulkan.

Kaj danes pripovedujemo otrokom? Večina novih pravljic ne straši več in hkrati pomirja s pripovedovanjem o nadčloveških gigantih, ampak poskuša prebuditi njihovo domišljijo za neštete možnosti, ki jih odpira sodobno življenje. Sem ter tja nas še kdaj presenetijo naravne katastrofe, a življenje je veliko bolj predvid­ljivo, veliko bolj človeško. Ko nemške mame pojejo otrokom o požgani Pomeraniji, je to samo še pesmica.