Tema

Nekega davnega poletja sva se na Hvaru, razbeljenem od sonca, zapletla v pogovor s starejšim moškim. Cele dneve je hodil po strminah, preraščenih z grmovjem, ki je vsiljivce odganjalo s trni. Poslastica za koze. Ponoči je pod zvezdami blodil med rožmarinovimi grmi, iz katerih je puhtel težek vonj, prisluškoval valovom, ki so se zaletavali ob skale, in škržatom, dokler ni vse potihnilo in je bilo slišati samo plivkanje spokojnega morja, čez katero se je razlivala srebrna svetloba.

Pravkar se je razhajal s svojo tretjo ženo, Italijanko. Vse življenje, od otroštva, v katerem je preživel grozote bombardiranja, je živel v Kölnu, najbolj bombardiranem nemškem mestu. Po 262 bombnih napadih zaveznikov so bile uničene tri četrtine mesta, ki je zraslo kot rimsko mesto v prvem stoletju našega štetja, približno tako kot najstarejše slovensko mesto Ptuj. Morje ognjenih zubljev je noči spremenilo v dan. Znamenita katedrala je čudežno preživela.

Nenehno je risal. Ponoči je z nepopisno natančnostjo s svinčnikom do najmanjše podrobnosti poustvarjal zgodovinske stavbe mesta, ki jih ni bilo več. Postal je slikar, precej uspešen in znan, toda njegovo življenje je bilo vse bolj samotarsko. Tema, ki je ni več razsvetljeval ogenj, je postala njegova zaveznica. Delal je ponoči, ponoči je kilometre pešačil ob Renu in poslušal običajen hrup prerojenega mesta, v katerem so ljudje živeli, kot da se nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ker večina ljudi živi podnevi, so bila srečanja vse bolj poredka. Tudi njegove žene so imele raje dan kot noč.

Ko sem se spomnila na tega nenavadnega ujetnika noči, je bila tema kot v rogu. Nobena zvezda se ni zabliskala med oblaki. Najbrž ga je priklicalo iskanje po zakladnicah spomina, v katerih so spravljeni poletni dnevi, ki jim ni konca, ko pozno v noč zaspiš z željo, da bo spet čim prej dan, dolg in žareč, poln veselih ljudi.

»Komaj čakam, da bo konec te teme,« je zadnje dni zanesljiv odgovor na vprašanje, kako si. Tudi prijazne žametne teme je lepega dne preveč.