Prašiči, vino in šest ton čokolade

Tomaž Sotošek čokoladne zadeve dobro obvlada in takoj se vidi, da ima delo s čokolado rad. Ko je pred radovednicami iz skupine starih ljudi za samopomoč pri Centru za socialno delo iz Murske Sobote spretno nalival čokoladno maso v plastične modelčke, oblikoval čokoladne posodice, jih polnil z okusnim polnilom, po vrhu zalil s čokolado in jih pred očmi zbranih obiskovalk stresel na pladenj za pokušnjo, je bilo takoj videti, da ima v tem poslu že kar nekaj kilometrine.



Sevničan Tomaž Sotošek in njegova prekmurska soproga Jasmina sta se s čokolado iz radovednosti začela ukvarjati že pred več kot desetletjem. Najprej je Tomaž svoji kolegici na študiju živilske tehnologije in poznejši soprogi hotel za neko priložnost sam narediti izvirno darilo in je v domači kuhinji izdelal čokoladne pralineje. Pozneje sta te še nekajkrat skupaj izdelala za darila prijateljem in bližnjim, in ker so jim bili njuni izdelki všeč, sta idejo pred desetimi leti, po dveh letih službe v Ljubljani, prinesla v Jasminine rodne Tešanovce v Prekmurju. Jasmina se je namreč želela vrniti domov, kjer so njeni starši vodili vinotoč Passero, Tomaž pa tudi ni imel nič proti. Tako sta okrepila delovno ekipo domače turistične kmetije in vinotoča, ki je že takrat slovel po odličnih mesnih izdelkih. Jasminin oče Drago je bil namreč tri desetletja mesar v sosednji Avstriji, preden sta z ženo Nado, ko je ostala brez službe, začela to dejavnost na njihovem vikendu v vinogradu. Imenitna prekmurska šunka in druge dobrote pa kruh in posolanke iz domače krušne peči ter vino iz domačega vinograda so bili dovolj vabljivi, da jim gostov ni manjkalo, a Jasmina in Tomaž sta kljub temu še naprej eksperimentirala s čokolado.
 

Gurmana, ki rada eksperimentirata

»Sva gurmana in rada preizkušava novosti, tudi nenavadne okuse. To sva počela tudi s čokolado, izdelke iz nje pa postopoma začela tudi prodajati,« pripovedujeta oba. A ob delu na petnajst hektarov veliki kmetiji s polji, vinogradom in gozdom ter ob pomoči v vinotoču jima je čas za čokoladne poskuse ostajal le zvečer. Na začetku sta vse delala sama in brez potrebnih strojev. Pravo temperaturo mase sta dosegala v vodnih kopelih na štedilniku, temperaturo zraka uravnavala z odpiranjem ali zapiranjem oken, sama sta tudi pakirala svoje prve izdelke in jih poskušala prodajati ne samo na kmetiji, ampak tudi po drugih kanalih. Ves čas pa sta bila predvsem zelo drzna glede okusov, ki sta jih dodajala pralinejem in čokoladam.


»Veliko je bilo eksperimentiranja. Saj veste, teorijo si prebereš, pozneje pa se začneš v praksi učiti na napakah. Veliko časa sva porabila, da sva na primer našla prave recepture za dovolj stabilne čokolade z dovolj dolgim rokom trajanja, a brez umetnih kemičnih dodatkov. Postopoma sva prišla tako daleč, da sva zdaj zadovoljna, trajnost pa še vedno niha glede na dodatke, saj na primer pralineji z ocvirki niso tako trajni kot tisti z začimbnicami,« pripoveduje Tomaž.
 

Pet let sta čokolade izdelovala sama

​Kar pet let sta vse večje povpraševanje po njunih neobičajnih čokoladah z domačimi, prekmurskimi okusi bučnega olja, prekmurske gibanice, jurke pa tudi prekmurske šunke in ocvirkov zadovoljevala sama. »Potem so prišli otroci in to je bila nekakšna prelomnica. Vsega nisva več zmogla sama, zato smo zaposlili nekaj ljudi in tudi povečali proizvodnjo,« pravi Jasmina.
Zdaj imajo štiri zaposlene, lepo urejeno proizvodnjo, v katero lahko radovedni obiskovalci iz prodajalne pokukajo skozi veliko stekleno steno, ob proizvodnji imajo tudi prodajalnico z izdelki s kmetije in iz čokoladnice. Na leto predelajo približno šest ton čokolade, ki jo kot osnovo kupujejo pri proizvajalcih, vključenih v trajnostni sistem s certifikatom GGC (Growing Great Chocolate – Pridelujemo odlično čokolado).



A dela je kljub pomoči zaposlenih še vedno ogromno, saj so se Jasminini starši upokojili in njima prepustili tudi vodenje turistične kmetije in predelovalnice mesa. »Oče sicer še vedno veliko pomaga pri mesnih izdelkih, mama pa pri peki kruha in sladic, a Tomaž počasi prevzema tudi mesni del, še posebno certificirane tehnologije, kot je izdelava prekmurske šunke. Na leto spitamo in predelamo od 50 do 60 prašičev, tako da je tudi s tem veliko dela. Glede na to, da sva oba študirala enološko smer živilske tehnologije, pa je najino delo tudi kletarjenje v našem vinogradu. Dela ne manjka, a če bi se še enkrat morala odločati med varno službo in sedanjim delom na kmetiji in v čokoladnici, bi se znova odločila enako,« pravi Jasmina in priznava, da čokoladnica po obsegu dela in prodaje počasi že prevladuje nad kmetijo in vinotočem. Ali bo na koncu povsem prevladala, ju nisem hotel vprašati.