Cimprače: od simbola revščine do prestiža

Zgrajene iz lesa, ometane z ilovico, pomešano z nasekano slamo, obeljene z apnenim beležem, z majhnimi okni, in kot da jih k tlom tišči debela slamnata streha, so bile cimprane hiše stoletja dolgo tradicionalna bivališča preprostih prekmurskih kmetov in dninarjev. Postavljali so jih na najcenejši način, iz materialov, ki so bili dosegljivi v okolici in skoraj v celoti brezplačni. V teh hišicah so živele tudi tri generacije velikih družin skupaj in pogosto so imele več prostora in udobja zase domače živali, za katere so na prekmurskih domačijah ob bivalnih cimpračah takoj, ko so zmogli, zgradili trdnejše in prostornejše hleve iz opeke.

Nič čudnega torej, da so cimprane hiše, ti spomeniki tradicionalnega ljudskega stavbarstva, v drugi polovici dvajsetega stoletja z izboljševanjem življenjskega standarda, ki ga je prineslo zdomstvo, nato pa tudi industrializacija Prekmurja, začele kot simbol revščine pospešeno izginjati. Vsaki družini je bil prvi cilj zgraditi novo hišo iz opeke in betona, a najprej je bilo treba porušiti staro, cimprano ...



Le še za vzorec je zato po vsem Prekmurju ostalo teh ostarelih, pogosto že zelo vegastih in razpadajočih prič nekdanjih časov. Nekatere so preživele zato, ker so v njih do zadnjega živeli osameli in ostareli lastniki, ki si v življenju po spletu okoliščin niso mogli zgraditi česa boljšega, nekatere so ljudje ohranjali iz nostalgije, druge pa so obnavljali in vzdrževali v originalnem stanju ozaveščeni posamezniki in ljubitelji starin.

In zdaj te redke tradicionalne hiše počasi postajajo zelo iskane zvezde novega vala butičnega turizma, ki je zadnja leta pljusnil v Prekmurje in še posebno na Goričko. Kajti pokazalo se je, da so cimprače s svojimi materiali in značilnostmi kljub svoji preprostosti dobro premišljena in prijetna bivališča po meri človeka in narave. Ob tem pa vse več turistov išče tradicionalnost in starožitnost tudi v turistični nastanitvi in ne samo v pokrajini, v katero pridejo.
 

Džaboka pa Grüška

Pionirja tega novega vala v Prekmurju sta nehote že pred dvanajstimi leti postala Edita in Karel Časar, ki sta v približno sto trideset let stari domačiji Editinih staršev in starih staršev v Kruplivniku pri Gradu na Goričkem zato, da ne bi prazna propadala, uredila apartmaja Džaboka pa Grüška (Jabolko in Hruška). Hiša sicer ni prava cimprača, ampak je deloma tüčanca, torej butanca iz gline, deloma pa že zidana z opeko. Tudi slamnate strehe več nima, ker so jo že Editini predniki zamenjali z opečnimi strešniki. Ima pa vse druge značilnosti tradicionalne prekmurske arhitekture in, kar je najpomembnejše, ima dušo, ki so ji jo dali trije rodovi, ki so živeli v njej.



A ljudje v vasi so se čudili in še njena mama se je spraševala, češ le kdo bo prišel na turizem v staro hišo na Goričkem, zdaj pripoveduje Edita Časar. »Res je trajalo nekaj časa, da se je razvedelo, ampak od takrat je zanimanja za najine apartmaje veliko in sem prihajajo ljudje iz vse Slovenije tudi zaradi hiše same. Letos sta nas sicer iz tira vrgli epidemija in zapora v času izrednih razmer, a takoj po sprostitvi ukrepov in vse do zdaj smo bili tako rekoč stoodstotno zasedeni. Gostje radi kolesarijo po Goričkem, v tem času nabirajo kostanj in gobe, se odpeljejo do bližnjih ali tudi oddaljenejših zanimivosti, kot so grad pri Gradu, Vulkanija ali pa razgledni stolp Vinarium nad Lendavo, pridružijo se nam pri naših opravilih ali pa samo uživajo v hiši in na dvorišču.«

Zaradi tolikšnega zanimanja gostov – veliko se jih redno vrača že celo desetletje – sta v dolini pod vasjo zgradila še nov apartma, zemljanko, ki je tako kot tradicionalne cimprače iz povsem naravnih materialov iz okolice in je prav tako odlično obiskana.
 

Domačija pri Momi

Soustvarjalca novega vala butičnega turizma v cimpračah sta pred nekaj leti postala tudi arhitekta Maja in Goran Dominko. Po delu v Londonu sta se hotela vrniti v domače Prekmurje in se poleg arhitekturnega biroja ukvarjati s turizmom, zato sta iskala tradicionalno hišo na Goričkem, ki bi jo preuredila v butično turistično oazo po svojih zamislih.

»Sprva ni bil najin cilj najti in obnoviti prav cimprano hišo. Ko pa sva našla domačijo v Kančevcih s staro, tradicionalno prekmursko cimprano glavno hišo in prav tako tradicionalnimi zidanimi gospodarskimi poslopji, sva takoj vedela, da je to to, kar iščeva. Zdaj vidiva, da je bila odločitev prava in da je prav cimprača tisto, kar vso domačijo naredi posebno privlačno in zanimivo,« pravi Goran Dominku o projektu Domačija pri Momi, ki je medtem že bil deležen nagrad in priznanj, predvsem pa je kljub butičnim cenam dobro obiskan.

Domačija pri Momi prav tako nima več slamnate strehe, a je ohranila vse zunanje značilnosti tradicionalnih cimprač, notranjost pa sta arhitekta tenkočutno posodobila v nekakšno mešanico prekmurske tradicionalnosti in univerzalnega evropskega podeželskega sloga. Da je cimprana hiša vsaj za Prekmurce pogosto še vedno simbol revščine in da je tudi zato že skoraj povsem izginila, se strinja tudi Goran Dominko. »Toda tujci in ljudje iz osrednje Slovenije to tradicionalnost, bivalno udobje in domačnost zelo cenijo.«
 

Goričke iže

Najnovejši turistični projekt, ki utrjuje novo zvezdništvo starih cimpranih hiš, pa so Goričke iže (Hiše na Goričkem) v Križevcih na Goričkem, ki si jih je zamislila Nataša Gerič Pal.

»Že prej me je zanimal sodoben naravni način gradnje, fascinirala pa me je tudi tradicionalna prekmurska arhitektura. V bistvu je sodobna naravna gradnja z lesom, konopljo, slamo in drugimi naravnimi materiali skoraj enaka tradicionalni prekmurski gradnji cimprač. Zato smo pred štirimi leti kupili odmaknjeno domačijo z razpadajočo cimpračo na obrobju vasi Križevci. Hišo smo 'slekli' do lesa, jo temeljito obnovili, streho prekrili s trstiko, ki je laže dosegljiva kot slama, znova ometali z ilovico, v notranjščini pa posodobili le toliko, kolikor je bilo nujno za današnje standarde kakovostnega turističnega bivanja. Pri obnovi in preurejanju zidanih hlevov smo si privoščili že malo več sodobnosti tudi pri zunanjem videzu, povsem sodobna pa je na novo zgrajena hiška z lesenim ogrodjem in polnilom iz konopljinega pezdirja. Tako imamo domačijo s tremi možnostmi bivanja od tradicionalne do najbolj moderne, in čeprav smo jo začeli ponujati marca letos in je kmalu prišla zapora zaradi epidemije, smo po sprostitvi ukrepov poletje že imeli zapolnjeno. Prihajajo v glavnem izobraženci srednjega in višjega sloja, ki cenijo tradicionalno arhitekturo in odmaknjenost teh krajev,« pravi in prizna, da bi jo zanimala nakup in obnova še kakšne stare cimprače.
 

Magdina in Cilina iža

Za tiste, ki jih bivanje v tradicionalnih cimpračah ne zanima, zanima pa jih, kako so ljudje v njih nekoč živeli in kako so bile urejene, sta v Prekmurju urejeni še vsaj dve takšni hiši. V Filovcih 40 je dedič Branko Kerman, sicer arheolog, zaposlen v Pomurskem muzeju v Murski Soboti, ohranil in s pomočjo evropskih sredstev obnovil cimpračo svoje babice, ki je zdaj po dogovoru na ogled obiskovalcem. Imenuje se Magdina iža.

V Gornjih Slavečih v občini Kuzma na Goričkem pa so pred kratkim za obiskovalce odprli Cilino ižo. V njej je do pred nekaj leti živela Cecilija Bežan; ko je umrla v domu starejših, je hišo podedovala občina Kuzma in jo kot nepremični kulturnozgodovinski spomenik lokalnega pomena obnovila. Hiša je ostala takšna, kot je bila pred približno stoletjem, s črno kuhinjo vred, v njej pa so razstavljeni Cilini predmeti, oblačila in zbirka njenih svetih podobic.