Sprehod skozi Pelikanovo hišo z mojstrom na malici

Ob 120. obletnici postavitve hiše v Razlagovi ulici v Celju, kjer je desetletja deloval Fotoatelje ­Pelikan, in 100. obletnici prihoda­ Josipa Pelikana v mesto, bodo nocoj v tej hiši odprli razstavo, ki ne predstavlja le zgodovine in pomena tega fotografa za Celje, ampak tudi njegovo izjemno zapuščino. Razstava je začetek. Cilj je vzpostavitev celovitega muzejsko-kulturnega kompleksa – Fotohiše Pelikan. Ta bo omogočila vpogled v zgodovino fotografije v avtentičnem okolju, saj je vse v hiši originalno in še deluje.



Razstavo odpira Muzej novejše zgodovine Celje (MNZC), ki je maja od Mestne občine Celje pridobil hišo na Razlagovi v upravljanje, potem ko že več desetletij upravlja stekleni atelje Josipa Pelikana. Ta je od leta 1997 spomenik državnega pomena, edini tovrsten v Sloveniji in eden od redkih v Evropi. Drži se hiše, mojster je namreč delal in živel na istem naslovu. Sprehod po hiši je kot sprehod skozi čas. V delu hiše, kjer je delal, je čutiti njegovo prisotnost in prisotnost predvsem mlajše hčere Božene, ki je po očetovi smrti leta 1977 nadaljevala njegovo delo. Čeprav so večino delujočih fotoaparatov in manjše opreme že zdavnaj pospravili in razstavili v steklenem fotoateljeju, so po hiši ostale še druge stvari, ki pričajo o mojstrovem fotografskem delu. Ker je vse tako, kot je bilo, se zdi, da se po hiši sprehajamo, medtem ko je Pelikan odšel na malico.



Prav ta zapuščina je verjetno največji zaklad Pelikanove dediščine, je pojasnil direktor MNZC Tonček Kregar. »Ne govorimo le o fotografijah in steklenih ploščah, deset tisoč pozitivih, negativih, dokumentaciji, ampak tudi o dejstvu, da sta za njim ostala dva ateljeja. Stekleni, ki ga je postavil prejšnji fotograf Johann Martin Lenz, uporabljal pa ga je Pelikan, in električni. Težko sodim, ali je bil Pelikan umetnik, fotograf, ki bi zaradi obrtnega znanja izstopal. Izstopa, to pa je dejstvo, njegova ohranjena dediščina.«
 

Vsak teden ogledi

To dediščino si želijo v MNZC predstaviti širši javnosti. Nocojšnja razstava v kletnih prostorih je le začetek pred veliko prenovo hiše. V kleti načrtujejo galerijo za sodobno fotografijo, na ogled bi radi postavili sprehod skozi Pelikanove delovne prostore s temnicami, skladiščnimi prostori, razvijalnico, skupaj z obema fotoateljejema. V stanovanju družine Pelikan si želijo predstaviti bivalno kulturo celjskega meščana 20. stoletja.



Do zaprtja razstave februarja 2020 bo predvidoma vsak teden vodeni ogled po hiši pred prenovo. Po prenovi bo hiša edinstvena ne le v Sloveniji, je prepričan Kregar. »Objekt bo omogočal obiskovalcu sprehod skozi zgodovino in dediščino fotografije od konca 19. stoletja do danes v avtentičnem okolju ter tako kot unikum tudi v evropskem in svetovnem merilu pomembno obogatil celjsko mestno jedro in njegovo kulturno-turistično ponudbo. Razstava je simbolni začetek preobrazbe stavbe v Fotohišo Pelikan.«
 

Pravi fotodokumentalist

V času, ko je deloval Josip Pelikan, je bila fotografija na vrhuncu. Čeprav je bilo fotografov veliko, ima Pelikan za Celje velik pomen, je pojasnil Kregar. »Predvsem zaradi kontinuitete. V Celju je delal 60 let, v treh režimih. Bil je vztrajen, oportunist, priden, zapuščina za nobenim drugim fotografom v Sloveniji ni tolikšna. Za to okolje je to velik zaklad. Nobeno drugo slovensko mesto ni bilo med vojno tako dobro fotografirano, zlasti ne z vidika enega fotografa. Bil je tudi uradni nemški fotograf. Imel je moč preživetja, prilagodil se je vsem režimom. Fotografiral je prihod Nemcev v Celje pa tudi njihov beg iz Celja. Vsepovsod je bil zraven. Ne bom sodil o etičnih standardih, ampak z vidika dediščine, muzealca, je to neprecenljivo.«



Ob razstavi je MNZC izdal tudi katalog, ki poleg zgodovine prinaša pričevanja nekaterih, ki so poznali mojstra in njegovo družino.