Pijani in zadeti

Dalajlamo so ob neki priložnosti vprašali, kaj misli o halucinogenih drogah. »Prvič: še nikoli jih nisem užil,« je odgovoril živi Buda. »In drugič: tega nekako ne razumem … ljudje z njihovo pomočjo zapadejo v stanje velike iluzije, kot da jim ne bi zadostovala že iluzija v življenju brez drog.«

Šestindvajseti junij, torej včerajšnji dan, so izbrali za mednarodni dan boja proti drogam in preprodajanju opiatov, ker so na ta dan leta 1839 na Kitajskem uničili 1,2 milijona kilogramov opija, saj je dvorni minister Lin Zexu ukazal, naj ga zaplenijo preprodajalcem, ki so trgovali z Britanci, pomešajo z apnom in soljo ter vržejo v morje.

Tako se je začela prva opijska vojna.

Človeški rod je imel od nekdaj potrebo po zapadanju v stanje spremenjene zavesti in ni naključje, da je zgodovina človeštva enaka zgodovini alkoholnih pijač, blažjih ali močnejših trav, sadežev, ki človeka pripeljejo v stanje umetne blaženosti, in vseh mogočih drugih sredstev za odkrivanje iluzornega samega sebe, ki se mu odrečemo v trenutku, ko alkohol ali narkotiki prenehajo delovati.

Zakaj se je treba napiti ali toliko kaditi, da se nam zazdi, da smo sami sebi povsem dobra družba? Zakaj je iskanje samega sebe podobno ovinkasti poti, ki tako rada zaide v močvirne kotičke, kjer iz zatemnjenih žarnic prihaja lažna svetloba?

Na današnji dan imam eno samo željo. Da se namesto v globoko morje potopim globoko vase in iz dna duše namesto svetleče školjke prinesem čisto srečo. Vem, da lahko to naredi vsak, če se le potrudi, in sprašujem se, ali bo vse to, kar se nam je dogajalo v minulih mesecih, pripomoglo k temu, da bomo bolj uživali v stanju zavesti, v katerem se vsako jutro prebudimo. Pa naj bo tesnobno. Lahko tudi malce depresivno. Naj bo prazno. In celo zmedeno. A to sem jaz. Velika zmagovalka v boju z iluzijo, ki se, kar poglejte, pred menoj priklanja in priznava poraz pred stvarnostjo vsakodnevne lepote preprostega, povsem preprostega obstoja.