Pacient nič: veliko osumljenih, malo potrjenih

Medtem ko število okuženih s koronavirusom v Italiji narašča, še vedno ni jasno, kdo je pacient nič, niti v Italiji niti na Kitajskem, kjer je bolezen izbruhnila. Odkritje pacienta nič je ključno za odgovore na vprašanja, kako, kdaj in zakaj se je začela bolezen, kar je med drugim v pomoč pri preprečevanju nadaljnjih okužb.

Za prvega okuženega s koronavirusom v Italiji je najprej veljal 38-letni moški, katerega prijatelj je prejšnji mesec obiskal Kitajsko. V bolnišnici v Codognu, kjer so ga sprejeli, je pozneje zaradi posledic okužbe umrla ženska, toda pristojni niso prepričani, ali je bil zares prvi. Sum je padel tudi na 60-letnega kmetovalca iz Albettonu, ki je obiskal Codogno in so ga zaradi znakov okužbe hospitalizirali, a v resnici v nobenem od žarišč ne v Benečiji ne v Lombardiji še niso rekonstruirali, kako se je virus razširil. Nihče od tamkajšnjih okuženih ni bil pred kratkim na Kitajskem. Po mnenju italijanskega epidemiologa Giovannija Rezza je virus v Italiji najverjetneje tiho krožil že od januarja.
 

Bolnik z alzheimerjevo boleznijo

​Po poročanju kitajskih oblasti je bil tam prvi primer evidentiran 31. decembra, mnoge od prvih primerov pa so povezali s tržnico morske hrane in drugih živali v Wuhanu v provinci Hubei. Toda kitajski znanstveniki so pozneje v raziskavi, objavljeni 24. januarja v medicinski reviji Lancet, zapisali, da so že 1. decembra diagnosticirali okužbo pri starejšem moškem z alzheimerjevo boleznijo, ki je živel kakšne štiri postaje od tržnice in zaradi kronične bolezni sploh ni hodil ven.

Nekaj dni zatem so še trije ljudje kazali simptome covida-19, a dva prav tako nista imela nikakršnih stikov s tržnico. Med 41 pacienti, ki so jih v zgodnji fazi epidemije sprejeli v bolnišnico, jih je bilo 27 neposredno povezanih s tržnico. Kot najverjetnejšo hipotezo Svetovna zdravstvena organizacija še vedno navaja, da se je izbruh virusa začel na tržnici in se razširil z žive živali na človeka, nato še s človeka na človeka.


 

Od ebole do hiva

Zaradi prenosa virusa z živali na človeka v Zahodni Afriki je med letoma 2014 in 2016 izbruhnila ebola, najbolj množična epidemija hemoragične mrzlice po letu 1976, ko so jo odkrili. Zahtevala je več kot 11.000 smrtnih žrtev, z virusom se je okužilo okoli 28.000 ljudi v desetih, večinoma afriških državah. Poročilo znanstvenikov v reviji New England Journal of Medicine iz leta 2014 kot pacienta nič navaja dveletnega dečka iz kraja Guéckédou v Gvineji, ki je v začetku decembra 2013 dobil vročino, bruhal in imel kri v blatu, po štirih dneh bolečih simptomov pa je umrl.

Še vedno ne vedo, kako se je malček v resnici okužil, po eni od teorij se je to zgodilo, ko se je igral v votlem drevesu, kjer je prebivala kolonija netopirjev. Kmalu za dečkom so umrle tudi njegova mama, sestra in babica, bolezen pa se je razširila še na sosednje kraje, potem ko je veliko ljudi prišlo na pogreb slednje.



​Za pacienta nič s hivom so razglasili homoseksualnega moškega, Kanadčana Gaétana Dugasa iz Quebeca, stevarda pri družbi Air Canada, ki je nato postal eden najbolj demoniziranih pacientov v zgodovini. Izšla je tudi knjiga o njem, And the Band Played On.

Toda v študiji, objavljeni v reviji Nature leta 2016 oziroma 32 let po Dugasovi smrti, so dokazali, da je bil Dugas zgolj eden od mnogih, ki so se okužili že v 70. letih. Skupina znanstvenikov z univerze v Arizoni je na podlagi analize dva tisoč vzorcev krvi, ki so jih v sedemdesetih vzeli za testiranje hepatitisa in med katerimi je bila tudi kri, okužena s hivom, rekonstruirala genski zapis tega virusa in ugotovila, da se je ameriška epidemija začela že leta 1970 ali 1971 in da virus v vzorcu Dugasove krvi ni bil tisti z začetka epidemije v ZDA.

Hiv se je prvič pojavil že v 20. letih v Kinšasi v Demokratični republiki Kongo s prenosom virusa z opice na človeka in se okoli leta 1967 razširil na Karibe, v začetku 70. let v New York in leta 1976 dosegel še San Francisco, toda za razmah aidsa v zahodnem svetu je bil odločilen prav New York, saj se je tam okužba najhitreje širila.
 

V izolaciji 26 let

Najbolj znana pacientka nič, ki je zaradi te oznake kar 26 let preživela v izolaciji, je bila irska kuharica Mary Mallon, ki je v začetku 20. stoletja delala pri bogatih družinah v New Yorku. Sama ni kazala znakov tifozne vročice, ki se običajno širi v slabih higienskih razmerah, bila je le prenašalka bakterije Salmonella typhi. Z njo je leta 1906 okužila družino bankirja Williama Henryja Warrena in njegovo osebje v najeti hiši. Ker pristojne oblasti niso odkrile vzroka okužbe, je lastnik hiše, zaskrbljen, da nihče več ne bo hotel živeti v njej, najel sanitarnega inženirja Georgea Soperja.



Ta je osumil osebje, še zlasti kuharico, ki je k hiši prišla tri tedne pred pojavom bolezni, kolikor je tudi inkubacijska doba tifozne vročice. Ko je preverjal pri agenciji za gospodinje, pri kateri so jo najeli, je ugotovil, da je vročica udarila v vseh domovih, kjer je služila. Takrat je bila stara okoli 40 let, bila je inteligentna ženska, v prostem času je brala New York Times in Charlesa Dickensa.

Soper je o svojih ugotovitvah obvestil pristojne, v hišo na Park Avenue, kjer je tedaj delala, pa poslal rešilni avtomobil s policisti, a jim je zbežala. Prijeli so jo šele po treh urah iskanja. V bolnišnici so potrdili, da je prenašalka bakterije, in postala je prva identificirana zdrava prenašalka v Severni Ameriki, navaja Janet Brooks v reviji kanadskega medicinskega združenja CMAJ. Soper je Mary Mallon ponudil svobodo, če se odpove profesionalnemu kuhanju ali si da odstraniti žolčnik, za katerega so menili, da je izvor kronične okužbe.



Oboje je zavrnila, kakor tudi obtožbe, da je zakrivila okužbe in smrt deklice. Zaprli so jo v karanteno, v bungalov na območju bolnišnice, tisk pa jo je poimenoval Tifozna Mary. Primer je šel tudi na sodišče, toda argument njenega odvetnika, da nikoli ni bila bolna in da zato ne more ogrožati družbe, je sodnik zavrnil. Kmalu zatem so jo nove oblasti izpustile na podlagi obljube, da ne bo več kuhala. Leta 1915 so jo odkrili v kuhinji newyorške porodnišnice Sloan, v kateri je izbruhnilo 25 novih primerov vročice. Vnovič so jo zaprli v bungalov. Okrivljena za 51 primerov okužbe in tri smrtne žrtve je tam leta 1938, pri 68, umrla zaradi srčnega napada. Čeprav so tedaj v New Yorku identificirali več kot 400 drugih zdravih prenašalcev Salmonelle typhi, nikogar niso prisilno konfinirali, niti javno ožigosali.