Otrokom je najbolj všeč, če se v laboratoriju bliska in kadi

Pionirski dom, Center za kulturo mladih, ki ga poznamo predvsem po jezikovnih in ustvarjalnih dejavnostih, ima tudi svoj znanstveni odsek. Skoraj tri desetletja ustvarjajo programe za otroke z veseljem do znanosti, zdaj pa so za te male znanstvenike, ki v poznejšem življenju pogosto res gredo po tej poti, uredili otroški laboratorij, ki je videti kot pravi laboratorij za odrasle. Z igralcem in znanim ljubiteljem znanosti Nikom Škrlecem so včeraj tam naredili prvi »uradni« poskus.

Tik pred odprtjem je otroški laboratorij deloval še precej sterilno, a ko smo začeli odpirati predale in omarice, se je pokazala cela vrsta pripomočkov za kemijske poskuse, mikroskopov, spojin, energentov, preparatov, maket človeškega telesa, ki jih je mogoče razstaviti (in z nekoliko več znanja o človeškem telesu spet sestaviti), in še mnogo drugih predmetov, ki navdušijo mladež, vendar pogosto nimajo dostopa do vseh teh zanimivih reči. Z njimi imajo zdaj možnosti izvajati bistveno več eksperimentov, je v laboratoriju zadovoljno povedala Vesna Tripković, zdaj vodja oddelka za kulturno-umetniško vzgojo in ustvarjalnost v Pionirskem domu, pred slabimi tridesetimi leti pa snovalka programa Mladi raziskovalci, ki se zdaj imenuje Znanost za otroke. V laboratoriju jo je nasledila pedagoginja Mojca Čampa.

Za otroke, ki so motivirani za znanost

»Osnova programa Znanosti za otroke je raziskovanje lastnosti snovi. Zdaj imamo precej dobre pripomočke za to, predvsem pa bodo otroci lahko lažje spoznali delo znanstvenika,« je poudarila Vesna Tripković. Ko je leta 1996 dobila možnost, da pripravi program za mlade raziskovalce, ji je bil prvi navdih že njen oče, ki jo je naučil opazovati naravo in navdušil zanjo, je povedala, drugi pa didaktika naravoslovja na pedagoški fakulteti.

Vesna Tripković, zdaj vodja oddelka za kulturno-umetniško vzgojo in ustvarjalnost v Pionirskem domu, pred slabimi tridesetimi leti pa snovalka programa Mladi raziskovalci. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Potem je začela zamisli črpati iz tuje literature, kajti z internetom si takrat še ni mogla prav veliko pomagati. Glavno vodilo je bilo pritegniti otroke, ki so motivirani za znanost, imajo afiniteto do tega, je dejala sogovornica, pri čemer glavno vlogo igrajo njihovi starši. Ob vprašanju, kako je bil opremljen njihov prvi »laboratorij«, se je nasmehnila: s kuhalnikom, nekaj indikatorji in mikroskopom za otroke, ki ga je bilo takrat že mogoče kupiti in je bil opremljen z osnovnimi kemikalijami.

V skupini je bilo sprva približno deset otrok, danes je vpisanih 40, ki so razdeljeni v osem skupin, stari pa so od štiri do dvanajst let. Otroški laboratorij, katerega urejanje so otroci kar nekaj časa opazovali skozi okno učilnice, so zasnovali v sodelovanju s farmacevtskim podjetjem Lek. V družbi namreč ugotavljajo, da jim primanjkuje kadra in da ni več dovolj, če se povezujejo le s fakultetami, ampak da je treba navdušiti že otroke. »S tem gradimo temelje za prihodnost, polno radovednosti, inovacij in prebojnih znanstvenih dosežkov. Ko otroci raziskujejo in odkrivajo svet znanosti na zabaven in interaktiven način, se razvijajo njihove kognitivne sposobnosti, kritično mišljenje in ustvarjalnost,« je izjavil predsednik uprave Leka Robert Ljoljo.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Direktorica Pionirskega doma Barbara Murn Vrviščar pa je ugotavljala, da je opaziti upad zanimanja za naravoslovne vede pri mladih. »Pa ne zaradi naravoslovja samega, ki je fascinantno kot veda, ampak morda zaradi šolskega programa, premalo promocije od strokovnjakov in na splošno trenda površinskosti. Mladostniku lahko sicer s formulo razložiš, kako vodikov peroksid reagira s kalijevim jodidom. Lahko pa, tako kot mi, narediš atraktiven eksperiment z barvno peno, ki gre visoko v zrak,« je dejala.

Do številnih velikih odkritij po pomoti

Otroci seveda, kot je vedro pritrdila Vesna Tripković, najraje vidijo, da se v laboratoriji bliska, kadi in sumljivo smrdi, a kmalu spoznajo tudi številne druge zanimivosti. Da so čim bolj dovzetni za osvajanje čudežnega sveta znanosti, je po njenih izkušnjah najpomembneje, da se sprostijo, si upajo postavljati vprašanja, se ne bojijo napak, nimajo zavor, če je morda njihov vrstnik kaj več vedel …

Pogled iz novega laboratorija v staro učilnico, v kateri so dotlej zganjali znanstvene poskuse. FOTO: Voranc Vogel/Delo

»To se mi zdi nujno za preboj in najboljša popotnica, navsezadnje se je ogromno odkritij v znanosti zgodilo po pomoti,« je poudarila. Čeprav imajo zlasti najmlajši radi poskuse s čim več senzoričnimi učinki, se ne zadovoljijo s posnetki, ampak jim je pomembno, da sami preverijo, povohajo, otipajo in kdaj tudi okusijo ter tako spoznajo, kaj se zgodi v praksi. Za primer je navedla vprašanje, zakaj je za človeka nevarna povišana telesna temperatura. »Če jim omenim koagulacijo beljakovin, sem jih že izgubila, če pa razbijem jajce in pokažem, kaj se zgodi z beljakovino, ko se ogreje na 40 ali 50 stopinj, pa jim je že bolj jasno.«

Do katerega področja imajo največjo afiniteto, je ponavadi odvisno od predhodnih izkušenj in prioritet staršev. »Pozna se, če so mnogi veliko v naravi, zato pridejo s tem zanimanjem, spet drugi so povsem očarani nad elektriko, na primer,« je navedla Mojca Čampa. V njihovi znanstveni šoli s praktičnimi primeri tako spoznajo osnovne fizikalne zakone, še preden so na programu v osnovni šoli, prav tako številne elemente s periodnega sistema, preden bi si zapomnili njihove simbole. Periodni sistem je v stari učilnici še v običajni, 2D-obliki, pred otroškim laboratorijem pa že pripravljen v 3D-različici. V laboratoriju otroke spremlja napis: Znanost je kot čarovnija, le da je resnična.

Pedagoginja Mojca Čampa je zdaj tista, ki otroke navdušuje za znanost. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Udeleženci te male znanstvene šole redno obiskujejo tudi druge ustanove ter se srečujejo s strokovnjaki z različnih področij, s čimer jim želijo med drugim pokazati, da če jih nekaj zanima, je smiselno raziskovati naprej, saj obstajajo strokovnjaki, ki jim lahko pomagajo najti odgovore, je Mojca Čampa pripovedovala sredi novega laboratorija. Iz njega je skozi okno pogled v učilnico, ki jo bodo seveda še vedno uporabljali, morda tudi zato, da bodo pojedli tiste gumijaste medvedke, ki jih znajo sami narediti v laboratoriju, kakor smo mimogrede izvedeli ...