»Pred tridesetimi leti ni bilo niti toliko informacij ne strokovnih revij. Bili sta AB in Sinteza, revija Ambient je prišla zatem in moji predhodniki so s tem nekakšnim podaljškom Piranskih dnevov arhitekture želeli predstavljali nagrajena sodobna dela in pomembnejšo starejšo arhitekturo Srednje Evrope, pretežno 20. stoletja. Revija Piranesi je bila revolucionarna novost, kar danes seveda ni več. A želimo vzdrževati kondicijo, prezentirati kakovostno arhitekturo in večno aktualne teme, vezane na Piranske dneve,« je ob 30. obletnici izhajanja povzel njen glavni in odgovorni urednik, arhitekt Robert Potokar.

Na okrogli rojstni dan revije so opomnili z razstavo v ljubljanski galeriji Dessa, ki je od danes na ogled v galeriji Hermana Pečariča v Piranu, v sklopu Piranskih dnevov arhitekture (PIDA), ki bodo že devetintrideseti po vrsti. Uspeh je, da je preživela, v tridesetih letih izhajanja, večinoma je izšla enkrat ali dvakrat na leto, pa se je zgodilo marsikaj.

Glavni in odgovorni urednik, arhitekt Robert Potokar revijo Piranesi soustvarja že triindvajset let. Foto Staša Baranja

»Ko smo se osamosvajali, smo nekoliko izgubili stik s Srednjo Evropo, pojem se je začel mešati s pojmom Višegrajske skupine, v katero je vključena tudi Poljska, ki pa je v tem prostoru nekako ne vidimo. Veliko je bilo odvisno od posameznikov in priložnosti za druženja. Imamo prijatelje v Italiji, Avstriji, na Češkem, Madžarskem in Hrvaškem, a kljub komunikaciji na daljavo ostaja presežna vrednost v srečanjih v živo, pa naj bodo to Piranski dnevi, kak drug seminar ali zgolj pogovor o problemih prostora, arhitekture, navsezadnje človeštva,« pravi Potokar.

Nadaljevanje dialoga s Piranskih dnevov

V teh letih je zaživela tudi spletna stran, nekaj let sta revijo Piranesi delno podpirali tudi ministrstvo za okolje in prostor ter ministrstvo za kulturo z Javno agencijo za knjigo RS, a so bila obdobja, ko se je borila za obstanek. Brez sponzorjev, ki jih spremljajo že kar nekaj let, je ne bi bilo več tu. Toda na negotovo finančno usodo so njeni ustanovitelji opozarjali že ob izidu četrte številke leta 1994, četudi so, kot priča časopisna dokumentacija, njen izid pospremili z velikim praznovanjem.

Kako so jo videli njeni ustanovitelji, so razgrnili na konferenci ob izidu četrte številke te prve srednjeevropske arhitekturne revije za kulturo prostora, kakor so jo podnaslovili. »Na kratko, revija Piranesi je nekakšno nadaljevanje dialoga s Piranskih srečanj kot kraja nekega kulturnega in strokovnega dogajanja in svojevrstnega praznika modernega arhitekturnega duha. Krog ljudi, ki smo jih tam zbrali, je vendarle imel še kaj povedati in o tem smo objavili niz zanimivih tekstov in pogovorov,« je povedal tedanji odgovorni urednik in eden njenih idejnih očetov, arhitekturni kritik Tomaž Brate.

Drugi oče, arhitekt in profesor Vojteh Ravnikar, jo je opisal kot »revijo, ki zelo uspešno posreduje med slovensko arhitekturno sceno in najbolj reprezentativnimi srednjeevropskimi arhitekturnimi krogi, uveljavlja predvsem našo ustvarjalnost in jo postavlja ob bok najboljši tradiciji moderne evropske arhitekture«.

Oblikovni oče, prav tako arhitekt po izobrazbi, Ranko Novak pa, da so grafični pristop in standardi tiska kot pri vseh podobnih publikacijah neločljivi od kakovosti vsebine. »Ne uporabljamo grafičnih precioz, ne vkopiramo, ne zabavamo se s toni in paspartuji; saj se ne izmotavamo, vendar se tudi ne odpovedujemo vrhunski ilustraciji, črno-beli ali v barvah, vseeno, ne odrekamo se vizualni kulturi, ki jo arhitektura vrhunskega porekla potrebuje za svoje predstavljanje v tisku.«

Z »dopisniki« iz posameznih držav

Kot Ranko Novak poenostavljeno pravi danes, je bila podoba revije rezultat analize in strukture besedila, v ospredju je bila predvsem predstavitev arhitekture z velikimi fotografijami. Z njo je sodeloval do tretje številke. Vesel je, da še vztraja med bralci in da so v osnovi obdržali podobo, ki jo je zasnoval; še vedno je zračna z velikimi, jasnimi fotografijami, spremenila se je le glava. »Tudi podobo gre pripisati temu, da so ohranili kakovostno strokovno vsebino, pišejo samo najboljši od najboljših.

Danes je ogromno revij, ki prezentirajo predvsem interierje z neko kvaziestetiko. Revijo Piranesi smo ustvarili tudi kot nekakšen dokument Piranskih dnevov arhitekture in nagrajenih del. Za tem se je na Hrvaškem pojavila revija Oris, ki je prevzela koncept, tudi oni organizirajo konference in srečanja ter gojijo idejo povezovanja regije,« je strnil o hrvaški reviji, ki pa nima več svoje tiskane različice, deluje le še na spletu.

Robert Potokar, ki soustvarja revijo od leta 1999, je spomnil, da ima v slovenskem prostoru danes podoben koncept revija Outsider, le da jo je ustvarjalcem uspelo nadgraditi z rednim izhajanjem, spletno platformo in raznimi delavnicami, torej razširjenim konceptom tega, kar je začel Piranesi tako z revijo kot nagrado piranesi. Sicer pa revije v prostoru Srednje Evrope bolj parcialno pokrivajo sodobno in minulo arhitekturno produkcijo; v Avstriji ji je podobna Architektur Aktuell, v Italiji Casabella, a objavljata avstrijske oziroma italijanske projekte z izborom svetovne arhitekture.

Tudi hotel Kanin v Bovcu arhitektka Janeza Lajovica je bila eno od prelomnic v slovenski arhitekturi. FOTO: Arhiv Piranesi

»Še zdaj se držimo prvotnega koncepta s podobnimi vsebinami, hkrati se trudimo, da je revija primerna aktualnemu času in sodobno oblikovana. Ne moremo tekmovati z internetnimi mediji, čeprav smo ob obletnici prenovili spletno stran, tudi nismo revija, ki bi pogosto izhajala – na leto izide v obliki dvojne številke. A nekatere stvari niso ne modne ne trenutne, predstaviti pa želimo prav takšno arhitekturo, za katero se je izkazalo, da je prelomna, da je pustila v svojem času in tudi pozneje močan vtis,« je poudaril Potokar.

Revijo ustvarjajo z dopisniki iz Italije, Češke, Madžarske, Hrvaške in Avstrije, ki predlagajo arhitekturne projekte za objavo, uredniški odbor, v katerem so med drugim sourednica Staša Baranja ter Giovanni Vragnaz, Uroš Lobnik, Luka Skansi in Jana Ticha, pa potem odloči, kaj bodo poleg nagrajenih del s priznanjem piranesi še objavili.

Prelomne številke

V tridesetih letih je nastalo kar nekaj prelomnih številk, nekatere so izšle kot monografije. Dvojno številko (11, 12) septembra leta 2001 je arhitektka in profesorica Maruša Zorec posvetila obsežni in odmevni predstavitvi arhitekta Otona Jugovca, ki slovi kot predstavnik tako imenovane regionalne arhitekture, ki je kontekstualna in odgovarja kraju. Potokar to posebno številko opisuje kot enega pomembnih prispevkov k slovenski arhitekturi tako Zorčeve kot Jugovca.

Izšlo je tudi nekaj posebnih številk, leta 2001 posvečena delu in življenju Otona Jugovca, ki jo je pripravila arhitektka Maruša Zorec. FOTO: Arhiv Piranesi

»Kar zadeva slovensko arhitekturo, smo poleg Jožeta Plečnika in Edvarda Ravnikarja objavili tudi obširnejšo razpravo o Fabianijevi dunajski stavbi Urania, saj je Fabiani še vedno premalo poznan celo v strokovni javnosti. Bilo je kar nekaj intervjujev s starostami slovenske arhitekture, na primer s profesorjem Stankom Kristlom – mimogrede, želimo mu še vedno vse dobro pri njegovih 100 letih – in Prešernovim nagrajencem Markom Mušičem, čigar prepoznavno avtorsko arhitekturo smo skozi ta intervju tudi kritično ovrednotili. V najnovejši številki imamo intervju z arhitektom Janezom Kobetom, prejemnikom zadnje zvezne jugoslovanske Borbine nagrade za slovensko plažo v Budvi v Črni gori leta 1984. Intervju smo imeli tudi z Janezom Lajovicem, ki je letos praznoval 90 let, objavili smo njegov hotel Kanin v Bovcu, eno od prelomnic v slovenski arhitekturi,« je naštel nekaj pomembnih vsebinskih mejnikov.

Med pomembnimi rednimi sodelujočimi avtorji izpostavlja češkega publicista in arhitekta Vladimírja Šlapeto. Pripravil je številko o vili Tugendhat v Brnu, ki sodi med deset najpomembnejših stanovanjskih stavb 20. stoletja, predstavil je tudi tovarno čevljev Bata iz Zlína; mimogrede, ljubljanska veleblagovnica Nama je bila takrat največja Batina trgovina.

»Šlapeta je še v komunističnem obdobju prihajal v Jugoslavijo in se spoprijateljil z Vojtehom Ravnikarjem, Alešem Vodopivcem in Andrejem Hrauskim, vzpostavili so slovensko-češko povezavo, ki je po odhodu Plečnika iz Prage precej zamrla, kar govori o posebnih angažmajih posameznikov, ki so delovali in še delujejo v okviru revije Piranesi,« je sklenil Potokar.