Poklon človečnosti, hvaležnosti, upanju. Tako avtorici Sonia Cunliffe in Maribel Acosta Damas povzemata bistvo razstave Otroci Černobila na Kubi: izgubljeni dokumenti, ki je do 2. oktobra na ogled v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Gre za izjemno zgodbo o mednarodni solidarnosti, o kateri pa je razmeroma malo znanega.

»Med obiskom Kube mi je prijateljica omenila ta projekt. Zdel se mi je zanimiv, a nič kaj dosti ne boste zasledili o njem. To me je spodbudilo, da sem se lotila raziskovanja,« pravi perujska umetnica Sonia Cunliffe. Povezala se je s kubansko novinarko Maribel Acosta Damas, skupaj sta prebrskali arhive časopisov Granma in Juventud Rebelde ter posnetke iz tistega obdobja, da sta nato prikazali projekt, ki je pozitivno zaznamoval na tisoče mladih življenj.

Četrti blok jedrske elektrarne v Černobilu je eksplodiral leta 1986. Tri leta kasneje je padel berlinski zid in podirati se je začelo vse, kar je predstavljal. Sovjetska zveza je razpadla na številne države. Marsikje je bilo stanje kaotično. »Leta 1989 so se predstavniki tedanje ukrajinske komunistične mladine Komsomol obrnili na kubanskega konzula v Kijevu in ga prosili za pomoč za otroke, ki so trpeli posledice sevanja po černobilski katastrofi. Mnogi niso bili deležni zdravljenja, ki so ga potrebovali,« je strnila Maribel Acosta Damas. Fidel Castro se je strinjal s tem, da bi projekt zagnali, in je 29. marca 1990 na pristajalni stezi v Havani tudi pričakal prvo letalo s 139 otroki in njihovimi spremljevalci. Takrat je napovedal, da bo Kuba v okviru tega programa brezplačno sprejela 10.000 otrok iz Ukrajine, Rusije in Belorusije, a jih je med letoma 1990 in 2011 prispelo skupno 26.000.

Leta 1989 so se predstavniki ukrajinske komunistične mladine Komsomol obrnili na kubanskega konzula v Kijevu in ga prosili za pomoč za otroke, ki so trpeli posledice sevanja po černobilski katastrofi. Fidel Castro se je strinjal in 29. marca 1990 so v Havani pričakali prvo letalo s 139 otroki in njihovimi spremljevalci. FOTO: promocijsko gradivo

Nastanili so jih v počitniškem kompleksu Tarara, ki je bilo sicer otroško letovišče ob obali vzhodno od Havane. »Večina jih je bila tam na medicinskih preiskavah in zdravljenju v povprečju 45 dni, tisti s hujšimi boleznimi pa tudi po več mesecev ali celo let. Pri okrevanju sta jim zelo pomagala morje in sonce. Veliko jih je imelo raka ščitnice, levkemijo, različna kožna obolenja, alopecijo, psoriazo, vitiligo,« je dogodke povzela Maribel Acosta Damas in poudarila, da so skrbeli tako za fizično zdravljenje kot za psihično in čustveno plat rehabilitacije z različnimi dejavnostmi, ki so jih pripravljali zanje. Za tiste otroke, ki so morali ostati dlje časa, so organizirali pouk, in to po ukrajinskem šolskem sistemu, da so se po vrnitvi v domovino lahko vklopili. Velika večina otrok je namreč prišla iz Ukrajine, beloruski in ruski so bili v program vključeni le prva leta.

Sporočilo humanosti in empatije

»Fasciniral me je ta humanitarni projekt, kaj je ta gesta pomenila za tisoče in tisoče otrok, ki so ogromno pretrpeli. Mnogi so v jedrski nesreči izgubili dom, družino, življenjsko okolje, potem pa so prišli v državo na drugem koncu sveta, z drugačnim podnebjem, jezikom, kulturo,« je opisala Sonia Cunliffe. Ni se posvečala posameznim zgodbam, temveč celotnemu fenomenu, v središču razstave so ljudje, ki so tam delali, in otroci, ki so tja prihajali, ter celoten človekoljubni projekt s sporočilom o humanosti in empatiji. »Sodelovali so, na primer, prevajalci, ki so bili sami mladi, večinoma so prej študirali v Rusiji. Otrokom, ki so zboleli za rakom, so morali tolmačiti, kaj se bo z njimi dogajalo, kako bo potekalo zdravljenje. O tem niti niso dosti vedeli, premagati so morali marsikateri izziv, si pomagati s slovarji, da so jim lahko razložili. Trud, ki so ga mladi vložili, da bi se otroci dobro počutili, se me je res dotaknil,« je dejala avtorica. Delo razume tudi kot refleksijo migracij, saj osvetljuje bolečino številnih, ki so po černobilski tragediji morali zapustiti dom in so ostali brez vsega, niti ene fotografije ali igrače niso mogli obdržati, ničesar, kar bi jim dajalo občutek pripadnosti.

Maribel Acosta Damas poudarja, da je razstava tudi poklon ženskam, ki so bile gonilna sila projekta: »Velika večina mater je bila samohranilk, ki so s svojimi bolnimi otroki prišle na neznani otok na drugi strani Atlantika, za seboj so pustile dom in življenje, ki so ga poznale, da bi se njihovi sinovi in hčere pozdravili. Medicinsko osebje so bile pretežno zdravnice, tudi vse druge plati njihove oskrbe so prevzele ženske, ki so izkazovale solidarnost na vsakem koraku. Od doma so otrokom nosile mlečni riž in druge dobrote, ki so jih pripravile, pri čemer moramo vedeti, da smo v 90. letih na Kubi trpeli veliko pomanjkanje. Prinašale so jim oblačila svojih otrok, saj so mnogi prerasli tisto, kar so prinesli s seboj.«

V načrtu je postavitev v Černobilu

Sto dvajset fotografij z videoinstalacijami s pogovori med zdravniki in otroki je bilo prvič na ogled v Limi leta 2016, ob tridesetletnici eksplozije četrtega reaktorja, nekaj mesecev kasneje v Miamiju, tamkajšnje odprtje je sovpadlo s smrtjo Fidela Castra, nato so razstavo dvakrat postavili v Havani, kasneje še v Paragvaju in Italiji. Zamisel je bila, da bo leta 2020 gostovala v Černobilu, a je načrte najprej prekrižala epidemija covida, potem pa še vojna.

Avtorici je v Slovenijo povabila Tanja Petrović, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije, ki je tudi kustosinja razstave v atriju ZRC SAZU: »Za zgodbo oziroma to zgodovino otrok iz Černobila in njihovo zdravljenje sem izvedela, ko sem šla prvič na Kubo. Najbolj me je pretreslo dejstvo, da o tem nisem vedela nič.« Lotila se je raziskovanja in ugotovila, da na spletu in v zahodnih medijih o tem res težko kaj najdeš. »Našla sem dobesedno eno samo besedilo, ki je bilo leta 1995 objavljeno v New York Timesu. V njem je neki strokovnjak za Kubo razlagal, da bi Kubanci z veseljem prekinili ta program, ampak tega ne morejo narediti, ker bi bil to slab piar,« je povzela Tanja Petrović.

Večina otrok je bila na medicinskih preiskavah in zdravljenju v povprečju 45 dni, tisti s hujšimi boleznimi pa tudi po več mesecev ali celo let. FOTO: promocijsko gradivo

Po njenem mnenju je za vse nas relevantno vprašanje, kaj je solidarnost. »Od druge polovice 20. stoletja se je ideja o kolektivni mednarodni solidarnosti med državami preoblikovala v nekaj zelo različnega od tega, kar je bil temelj zgodbe o zdravljenju otrok na Kubi. Ideja o humanitarni intervenciji dejansko postaja dominanten način mednarodnega humanitarizma. Humanost, solidarnost, humanizem se na neki način potiska v zasebno, individualno sfero.« Ta razstava po njenem ne samo predstavlja zgodbo solidarnosti neverjetnih razsežnosti, ampak nas spodbuja, da se bolj resno vprašamo, kako lahko danes mislimo solidarnost.