Kopališče Ilirija, od ikonične preteklosti do nove prihodnosti

Mestno kopališče, kopališče Ljubljančanov, zgrajeno leta 1929, je bilo ponos Ljubljane in Slovenije, kar nekaj desetletij pa je tudi neslavno propadalo. Rešite vendar Ilirijo! ni bil samo časopisni naslov, temveč dolgo tudi mantra kopalcev, prebivalcev mesta kot odločevalcev. Danes, ko bodo zvečer slavnostno odprli prenovljeno Ilirijo, je čas, da morda še zadnjič pogledamo v njeno preteklost. V Ilirijo, kot je nekoč bila.

Ta veseli dan ali Ilirija nazadnje oživljena

Na začetku je veljala za najmodernejše mestno kopališče, ki je imelo skakalni stolp z desetmetrsko skakalnico. Odnesla ga je prenova leta 1979. FOTO: Miško Kranjec

Kopališče je dolgo čakalo na temeljito prenovo in dograditev.­ Temeljni kamen je županja Vika Potočnik položila leta 1999, na prehodu v novo tisočletje je bila na mednarodnem natečaju (slovenska stroka ga je večinoma bojkotirala, ker je nasprotovala širjenju programa­ na lokaciji) izbrana idejna rešitev­ avstrijskega arhitekta Petra Lorenza.

Leta 1928 so v modernističnem slogu najprej zgradili objekt z zunanjim bazenom, leta 1930 je bilo dokončano še zimsko športno kopališče. Kompleks je bil namenjen tako delovanju športnega kluba Ilirija kot obiskovalcem. FOTO: Miško Kranjec

Mestno kopališče, ki je bilo leta 2001 vpisano tudi v register nepremične kulturne dediščine, je bilo ob odprtju eno od najmodernejših v Evropi. A tudi pri tej gradnji ni šlo vse zlahka. Po letih peripetij in nasprotovanj so ga odprli maja 1929. Med drugim so bili proti tudi nekateri mestni veljaki, češ da bo kopališče zapeljalo prebivalstvo k preveliki potratnosti.

Ni bila samo bazen za plavanje, temveč tudi prostor druženja in športnih dejavnosti Ljubljančanov. FOTO:  Svezorar Busić

Najprej so v modernističnem slogu zgradili objekt z zunanjim bazenom, leta 1930 je bilo dokončano še zimsko športno kopališče, kompleks je bil namenjen tako delovanju športnega kluba Ilirija kot obiskovalcem. Avtorja sta bila mestni stavbenik Miroslav Zupan in inženir Stanko Bloudek, znan kot načrtovalec športnih objektov in najbolj zaslužen za gradnjo kopališča. Tehnološko napredna sta bila letni olimpijski in prvi zimski bazen v Ljubljani s strojnico in napravami za filtriranje ter ogrevanje vode v bazenih. Na odprtju 26. maja 1929 se je zbralo skoraj 2000 ljudi. Slavnostni govor je imel predsednik športnega kluba Ilirija Milan Dular. Poudaril je, da Ljubljana ni mesto bogatih »rentnikov in penzionistov, marveč pridnih in močno zaposlenih telesnih in duševnih delavcev. Zato spada kopališče v sredo Ljubljane, da si zamore v poletnih soparnih dneh vsakdo osvežiti potno čelo v čisti vodi, pa makar samo za eno uro.«

Mestno kopališče je bilo leta 2001 vpisano v register nepremične kulturne dediščine. FOTO:  Edi Šelhaus

Kopališče, letno telovadišče in študijska telovadnica so bili prvi športni kompleks na območju parka Tivoli. Znameniti kip kopalke kiparja Franceta Goršeta je bil nad glavni vhod najverjet­neje nameščen po drugi svetovni vojni.

Poletne plavalne šole na Iliriji so bile za številne generacije otrok obvezen del poletja v Ljubljani. Fotografija je iz leta 1995. FOTO:  Tina Deu

Ko je bila v šestdesetih železniška proga prestavljena­ v notranjost parka Tivoli in zgrajena današnja Tivolska oziroma Bleiweisova cesta, je bilo kopališče ločeno od mesta. Po tem se tudi ni več dosti spreminjalo: delovalo je, dokler ga niso v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi dotrajanosti za nekaj časa zaprli. Leta 1979 so zamenjali streho, porušili skakalni strop, desetlet­je zatem pa postavili tobogan. Ljubljanski Plavalni klub Ilirija je desetletja organiziral poletne plavalne šole za otroke, poletja na Iliriji so bila tako rekoč del urbanega poletja za številne generacije, ki so tam naredile prve plavalne zamahe ali prav v tem bazenu začele resnejšo plavalno pot.

V zadnjih desetletjih je bila podoba Ilirije nekajkrat le osvežena. Foto Jure Eržen