Oblačila, izdelana iz blaga iz ananasa, alg in evkaliptusa, prigrizki iz pivskih tropin, brezpilotni letalnik za vzorčenje vodnih virov in prsti, elektronsko zvočilo oziroma sintetizator 21. stoletja, inovativna kitara iz domačih drevesnih vrst – to je le nekaj izdelkov, ki nastajajo v 18 projektnih studiih Centra Rog v Ljubljani. Prostori so brezplačno na voljo kreativcem z različnih področij za eno, dve ali tri leta. Obiskali smo štiri takšne studie. 

Vozi me pony v spomine

Matea Benedetti in Benedetti Life: Zgodba o obleki se začne z rastlino

Znana slovenska modna oblikovalka Matea Benedetti, o kateri pogosto slišimo, da je kreirala obleko za rdečo preprogo na oskarjih, v enem od studiev centra Rog ustvarja kolekcijo, ki jo bo septembra predstavila v Novi Gorici v okviru Evropske prestolnice kulture.

Matea Benedetti v Rogu ustvarja modne izdelke iz inovativnih materialov, kot so usnje iz oliv, blago iz alg in svila iz evkaliptusa. FOTO: Črt Piksi

Prostor, kjer ustvarja, je poln oblek, ob katerih oblikovalka pove njihovo zgodbo, ki se običajno začne z rastlino, iz katere je nastalo blago. Na sredini kraljuje kreacija v zlatem, deloma iz ananasovega usnja, ki bo čez nekaj mesecev potovala po rdeči preprogi festivala v Cannesu, razkrije sogovornica, ki v Rogu deluje do konca leta. V studiu snuje inovacije trajnostne mode oziroma trajnostnega tekstila, pri čemer so ji, kot pove, v pomoč tamkajšnji laboratoriji.

V prostoru so spravljeni zavitki z različnimi materiali, med njimi je usnje, ki se zdi na prvi pogled povsem vsakdanje, dokler ne razkrije, da je narejeno iz oliv. Takšno blago je še vedno obdelano s kemikalijami, a se od sintetičnega razlikuje v tem, da v naravi razpade v največ pol leta z minimalnim vplivom na okolje, sintetično pa propada več sto let in pri tem onesnažuje s toksini, mikroplastiko in še marsičim. Med njenimi materiali so tudi blago iz evkaliptusa in alg pa ekološki bombaž in bambus ter umetno krzno iz recikliranih plastenk. To je bilo del obleke, ki jo je na podelitvi za športnico leta nosila plezalka Janja Garnbret in je zdaj izobešena prav v studiu v Rogu.

Matea Benedetti se s trajnostno modo intenzivno ukvarja približno desetletje, v tem času je trg dodobra spoznala in tudi spremljala, kako so številne tovrstne blagovne znamke propadle, saj ne morejo tekmovati s hitro modo, ki danes prežema trg. »Če želiš biti trajnosten, ne moreš imeti hitre mode, prav tako si zelo omejen s tekstili, zato moraš ustvarjati zelo premišljen dizajn,« pove. A če primerja razmere pred desetimi leti, ko ni prodala niti enega kosa, in danes, je kljub vsemu bolj optimistična. »Zavest se dviguje, imam več strank, ki si želijo mojih izdelkov.« Kot doda, so to stranke srednjega cenovnega razreda, bistveno manj jih je iz visokega, saj te še vedno prisegajo na luksuzne znamke s prepoznavnimi imeni.

V Rogu dela dve leti. Ko se bo izselila, bo njena glavna delavnica spet kuhinja, prostodušno pravi. »Zakaj? Ker raje investiram v razvoj blagovne znamke kot v visoko najemnino.« 

Hishka, v kateri obleke spet oživijo

Hishka je hiška z oblačili, ki pogosto ostanejo v škatlah in vrečah ali jih lahko opazimo na bolhi, to so otroške obleke, še vedno lepe, malo nošene, morda nekoliko iz mode. Z njimi se je v Centru Rog s svojo ekipo ukvarjala modna oblikovalka Nataša Peršuh, jih preoblikovala, dopolnila in tako nadgradila, da je obrnila trend: to so kosi, večinoma prikladno ohlapni, ki jih ne kradejo otroci iz omar staršev, ampak obratno.

Uporaba studia v Rogu je bila za Hishko idealna, saj so imeli ves čas stik s publiko, pravi oblikovalka Nataša Peršuh. FOTO: arhiv Nataše Peršuh

»Blagovna znamka združuje principe, ki v sodobni modi že obstajajo, a jim dajemo nov kontekst. Naša Hishka stoji na treh stebrih: revive, retouch in remade,« pojasni Nataša Peršuh, ki je prav ta mesec sklenila svoje delo v Rogu. Remade so oblačila, ki so narejena od začetka iz materialov, ki bi jih sicer zavrgli. Eden takih primerov so ostanki iz Odeje Škofja Loka, iz katerih so izdelali suknjiče. »To so organski materiali, zelo prijazni do kože, ki bi sicer šli v smeti.« K stebru retouch sodijo kosi, ki jih predelajo in jim dajo nov značaj, novo dodano vrednost, kar delajo z različnimi tehnikami, od tiska do klasičnega krojaškega preoblikovanja. Tretji steber, revive, pa pomeni, da preprosto kurirajo določene skupine kosov. Na primer drage bunde, ki so jih otroci prerasli, še preden so jih zares oblekli. »Tako se oblači tudi sodoben človek: nekaj imamo starega, nekaj novega, nekaj dizajnerskega, nekaj podedovanega, nekaj malo popravljenega ...« razloži oblikovalka.

Hishko tudi digitalno podpirajo s posebnim orodjem, s katerim nagovarjajo ljudi, da jim prinesejo rabljene kose in se vključijo v njihov vrednostni in krožni sistem. »Če imate na primer jeans za odrasle, ki ga ne nosite več, lahko na naši spletni strani z digitalnim kalkulatorjem preverite, koliko je to za nas vredno, in če vam to ustreza, prinesete ta kos ter dobite točke, s katerimi lahko kupite stvari,« opisuje kreativno shemo. Z idejo so že prišli v Rog, tam so jo razvili in nadgradili. »Za nas je bilo idealno, ker smo imeli ves čas stik s publiko, z lokalno skupnostjo,« poudari Nataša Peršuh.

Nonstop Food: Pivske tropine so lahko visoko hranljiv obrok

Skupina študentov živilstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je že pred časom tuhtala, kako bi lahko uporabili surovine, ki jih zavržemo v agroživilski industriji. Posebej jih je vznemirjal stranski produkt proizvodnje piva – pivske tropine. Tako so sčasoma nastali krekerji, grisini, mešanice za kruh, palačinke in pico, testenine ... »Vsega po malem,« je vsebino projektnega studia Nonstop Food predstavila članica ekipe Eva Mustafa.

Eva Mustafa, članica ekipe Nonstop Food, edinega zagonskega podjetja s področja živilske tehnologije, ki se kali v Rogu. FOTO: Črt Piksi

Začelo se je, ko jih je eden od članov ekipe, Gašper Korat, ki je tudi ljubiteljski pivovar, navdušil z idejo, da bi šli na tekmovanje Ecotrophelia, ki je namenjeno prav temu, da študentje kreirajo inovativne izdelke ter spoznajo celotno pot od ideje do produkta. Tako so padli v podjetniški svet, »kar je povsem druga sfera za nas, inženirje«, je vedro pripovedovala Eva Mustafa, ki sicer prihaja iz Rač na Štajerskem. Takrat so razvili tortiljo WrapUp, izdelano iz bučne pogače in pivovarskih tropin, in osvojili tretje mesto.

Pivovarske tropine so ostanek v živilski industriji, ki ga večina pivovarjev zavrže, čeprav so visoko beljakovinske, pove sogovornica. »V Evropi jih na letni ravni ostaja okoli sedem milijonov ton, večina gre za krmo kravam, kar je dobro, a ker je to tako visoko hranljiva surovina, smo se vprašali, zakaj je ne bi porabili za prehrano ljudi,« je pojasnila. V razvoj so vključili še ostanke iz pridelave bučnega olja, ki je bliže koreninam Eve Mustafa, in tudi iz tega naredili polizdelke in končne izdelke.

Osnova njihovega zagonskega podjetja niso le tropine, ampak si želijo ustvariti sistem, ki bi združeval proizvajalce, ki jim ostajajo ti stranski produkti (poleg omenjenih tudi vinske, oljčne tropine, kavne usedline ...), in uporabnike, kot so pekarne, restavracije, specializirane trgovine ... A da bi jim stransko surovino približali, so morali prej ustvariti končne izdelke.

Nataša Peršuh je zasnovala Hishko FOTO: Črt Piksi

V Rogu, kjer bodo delovali do pomladi 2026, jim je zelo prav prišel tamkajšnji kuharski lab, ki ima vse, kar so potrebovali za razvoj prototipnih izdelkov, predvsem pa so dobili pisarno. »Dotlej smo delovali na fakulteti, kjer smo morali za dovoljenje prositi profesorje, v kakšni gostilni ali celo študentski sobi,« se je spominjala Eva Mustafa.

Mandrak, morda bodoči superjunak med kitarami

Med pogovorom z Matejem Komelom, članom tria, ki v projektnem studiu Roga snuje posebno kitaro, poimenovali so jo Mandrak, dobimo občutek, da je izdelava tega inštrumenta najbolj stresno delo na svetu. Do tako rekoč zadnjih dveh ur pred koncem ne vedo, kako bo v resnici zvenel. Pa vendar sogovornik izžareva neopisljivo mirnost in zaupanje v prototip, ki bo kmalu dobil dokončno podobo in tudi zvok.

Še mesec ali dva, pa bo razkrito, kako zveni inovativni inštrument Mateja Komela (na fotografiji) in Tomaža Prodana. FOTO: Črt Piksi

Kdo je Mandrak, ljubiteljem stripa ni treba posebej pojasnjevati, za vse druge: to je bil prvi stripovski superjunak, nastal je v Ameriki pred približno sto leti, kakor sogovornik naredi uverturo v spoznavanje projekta, ki ga bodo v Rogovem studiu uresničevali do maja. Protagonista zgodbe sta sicer Matej Komel in Tomaž Prodan, ki sta približno v istem času začela izdelovati klasične kitare, potem pa sta po naključju izvedela, da sta v Šiški skoraj soseda.

Našla sta se na spletu, se začela družiti, si izmenjevati izkušnje, dokler se nista povezala in »začela mozgati, kaj bi lahko pri kitari spremenila tudi tako, da bi si kitarist lahko prilagodil inštrument«. Zasnovala sta kitaro z inovativnim sistemom vpenjanja strun (z lebdečim mostičkom) in s tem povsem drugačnim fizikalnim konceptom oblikovanja zvoka. Predvsem pa bo uporabniku omogočala, da si preprosto z zamenjavo vratu akustično kitaro spremeni v klasično.

Inštrument, izdelan izključno iz domačih vrst lesa, ima tudi posebno obliko in zvočnice na drugem mestu kot običajno. Funkcija vseh teh inovacij je skrbno premišljena, navsezadnje so za tem tri leta razvoja, kakor doda Komel, medtem ko v rokah obrača nastajajoči inštrument. »Fizika nam pravi, da bo vse v redu, a ker je les naravni material, nikoli ne veš, kaj boš dobil, zato moramo počakati, da pridemo do prototipa,« z nasmehom sklene. V Rogu je videl predvsem priložnost, da bi lahko tam opravljal umazana dela, ki jih je sicer v domačem kabinetu na osmih kvadratnih metrih, potem je prišel ven razpis, na katerega so se prijavili. Ekipa ima sicer še tretjega člana, znanega izdelovalca kitar Davorina Severa iz Izole, ki ima vlogo mentorja.

FOTO: Črt Piksi