Ob igri pozabijo, da so za zaporniškimi zidovi

Čevljar Janez se nekega dne po sicer nič kaj posebni pijanski noči zbudi v zaporu. Od sotrpina Luke v jetniški celici izve, da so ga pripeljali zaradi droge, in že je sredi zaporniškega življenja, ne da bi sploh vedel, zakaj. Brez telefona, ob čorbi, do prvega srečanja z ženo Tinco pa ga loči ves mesec. Izkaže se, da ga je »potunkal« prijatelj Andrej, ki mu je ukradel še Tinco.

Čeprav je zgodba Čevljar o čevljarju Janezu izmišljena, je v njej marsikaj, kar se je ustvarjalcem te enodejanke ali pa vsaj njihovim sotrpinom v zaporu tudi zares zgodilo. Tokrat jo je deseterica, od tega štirje iz prvotne zasedbe, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana na Povšetovi 5 ponovno uprizorila v koncertni izvedbi ob obisku pesnika, pisatelja in novinarja Esada Babačića. Ko se je gledališka igra v sobi za fitnes iztekla v sklepne besede »trnova je pot do svobode, svoboda pa je vrh življenja«, so sledili pohvale in aplavz gostujočega poklicnega literata: »Odlično, vse funkcionira!«
 

Gradnja literarnega junaka

Gledališka igra je po besedah pisateljice Cvetke Bevc, ki v ljubljanskem zaporu kot mentorica vodi literarne delavnice v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo!, odmev na njihove goste, znane slovenske literate. Ko so udeleženci projekta obravnavali posamezne romane, so trčili ob lik glavnega junaka, in tako se je porodila zamisel, da bi ga tudi sami ustvarili. Skupina od sedem do deset zapornikov je od februarja do maja postopoma ustvarila dramsko igro o čevljarju, v začetku minulega meseca pa so jo na Povšetovi zaigrali tudi preostalim zapornikom in bili deležni aplavza. »Imeli smo tudi udeleženca, ki je napisal pesem Ali čutiš bolečino, potem je odšel v zapor na Dob, mi pa smo jo vključili v igro, ki je tako dobila nadgradnjo – z njo si naš čevljar pridobi nazaj ženino naklonjenost,« je pojasnila sogovornica.

Pri igri, polni humornih elementov, je bila moška ekipa v zadregi predvsem glede tega, kdo bo igral ženo Tinco, potem pa so na likovni delavnici, ki je potekala pod mentorstvom Iztoka Sitarja, poleg scenografije ustvarili kar plakat z njeno podobo. Pri udeležencih, ki prestajajo kratke kazni, je bila težava tudi v tem, da je bilo treba za glavne vloge vselej znova iskati nove igralce. V vlogi čevljarja Janeza so se zamenjali že trije, sedem preostalih »igralcev« pa je bilo stalnih.

V vlogi Tince in terapevta je bil vse do tokratnega srečanja svetlolasi visokorasli fant, ki je zdaj že na prostosti. Kot je povedal, je bila zanj največji izziv igra, ki so jo napisali sami. »Všeč so mi bili ženski odlomki, malo ženske histerije in izražanja, terapevt pa naj bi bil trdna osebnost, vendar se v igri prav on zjoka,« ju je opisal. Druga ženska, gospa Cvetka Bevc, pa je bila po njegovih besedah glavni faktor, da je vse skupaj sploh nastalo. »S srečanji nismo samo prebrodili časa in se imeli fajn, ampak smo se tudi marsikaj naučili. Umetniško ustvarjanje ti da neki zagon, malo pozabiš, da si zaprt tu notri. Človek bi lahko napisal roman o tem, kako je v zaporu. Čeprav sam nisem prestajal dolgotrajne kazni, se mi takšni projekti zdijo zelo pomembni. Ni šlo samo za igro, tudi risali smo, skicirali, brali, pa tudi šale so padale vmes. Prebrali smo nekaj zanimivih knjig, se pogovarjali o vsebini in podobno kot v šoli naredili obnovo, napisali pesmico ... Čas je hitro minil, za hip je izginil tudi občutek utesnjenosti,« je strnil pozitivne učinke srečevanj. Na vprašanje, kaj je bila največja težava, pa je Cvetka Bevc odgovorila: »Naučiti se besedilo na pamet. Prvi prizori so še šli, potem pa smo si pomagali tako, da so del besedila spravili med platnice izmišljenega priložnostnega časopisa Jetniške novice.«
 

Največ pomeni, da nekdo empatično prisluhne

Esad Babačić, ki pogosto gostuje tudi pri mladoletnih prestopnikih, opaža, da ujetim med zaporniške zidove največ pomeni empatija, s katero imamo po njegovih besedah tudi na svobodi vedno večje težave. »Tako kot oni smo tudi prekarci v nekem getu, zato jih zelo dobro razumem. Nimamo predstave, kako jim je. Sistem funkcionira, vendar je brez vsebine. Vsebina je že to, da se imajo s kom pogovarjati. Vsak človek, ki jim lahko odpre drugo perspektivo, je zanje dobrodošel, čeprav se po našem odhodu vrnejo v isto inercijo,« je povedal. Dodal je, da, iskreno rečeno, tam ni literature, kot jo običajno razumemo; z njo se mladi prestopniki tako rekoč še srečali niso. »Ne moreš jim vsiliti nečesa, kar ni njihov svet, zato se pogovarjamo o tem, kar jih teži. Jaz pa poslušam in odmerjeno stopam v njihov svet s sugestijami. Lahko jih samo sprovociram in morda tako pripomorem, da preskoči iskrica, da kaj preberejo ali napišejo. A tudi improvizacija je mati sreče! Poleg tega se skozi takšna srečanja formira skupnost, ki je ni ne tam notri ne zunaj,« je strnil opažanja. Tudi sam se z njimi lahko pogovori veliko več kot z marsikom na svobodi. »Tudi oni me marsikaj naučijo, kar pa je navsezadnje poslanstvo literature,« ugotavlja.



Tudi na tokratnem srečanju je poslušalcem predstavil svojo življenjsko zgodbo. Med drugim, da bi še danes morebiti delal v proizvodnji Žita, kot je po končani osnovni šoli, ki jo je izdelal šele v večernem programu, in da je bil tudi sam zaprt zaradi upiranja (družbeno-političnemu) sistemu, a da ga je prav ustvarjanje, najprej znotraj pankovske skupine Via Ofenziva in nato še v različnih medijih in literarnih zvrsteh, odrešilo drugačne usode. Opomnil je, da so mnogi književniki začeli ustvarjati šele po 50. letu in da imajo zato tudi oni dobro izhodišče. »Veliko je pisateljev, ki se jim nič ni zgodilo, zato tudi njihove knjige ne premorejo življenjskosti, tiste prave udarnosti,« je bilo eno od njegovih nevsiljivih sporočil poslušalcem, ki so ga ves čas zbrano poslušali.
Na naše vprašanje zapornikom, kaj jim največ pomeni pri takšnih druženjih in kaj jim prinašajo, pa se je na koncu izvil še en odgovor: »Sodelujemo tudi zato, ker imamo ugodnosti.« A kot so nam pojasnili z generalnega urada uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, zgolj zaradi vključitve v projekt nimajo dodatnih ugodnosti. »Vsekakor pa njihova vključitev in aktivna vloga lahko pomagata pri oceni o tem, kaj in koliko je posameznik pripravljen in sposoben delati na osebni rasti ter s tem zmanjševati tveganje za ponavljanje kaznivih dejanj.«
 

Tristo udeležencev in dvajset mentorjev v treh letih

Projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga od leta 2016 do 2019 izvaja in koordinira Javna agencija za knjigo RS in sofinancira Evropski socialni sklad, je v treh letih vključil že več kot 300 udeležencev oziroma 30 različnih skupin (zapornike, osebe, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih drog, osebe s težavami v duševnem zdravju in z motnjo v duševnem razvoju) ter več kot 20 mentorjev literatov. Ob kakovostni slovenski literaturi udeleženci z enim od književnikov, ki postane njihov celoletni mentor, krepijo veščine, ki jim bodo omogočale lažje vključevanje na trg dela in družbo. K sodelovanju so povabili tudi različne priznane slovenske ilustratorje.