Resnični Lila in Lenù

Skorajda sočasno, ko je Italija stopila v središče svetovne pozornosti zaradi izbruha koronavirusa, se je s televizijskih zaslonov morebiti celo bolj razširjeno kazala še ena Italija; tista iz druge knjige svetovno znanega Neapeljskega cikla Elene Ferrante. Nekaj je gotovo že iz prve serije o Genialni prijateljici, ki se izteka na sporedu Televizije Slovenija. Za mnoge bosta Gaia Girace in Margherita Mazzucco za vedno ostali Lila Cerullo in Elena Greco.

Predlani je Genialna prijateljica, prvi od štirih romanov, ene največjih literarnih senzacij zadnjega desetletja skrivnostne pisateljice Elene Ferrante, za katero je najbrž gotovo le, da gre za psevdonim, dobila nadgradnjo z visokoproračunsko ekranizacijo v koprodukciji RAI Fiction in HBO. Pripoved o prijateljicah, Lili in Eleni oziroma Lenù, ki ne moreta druga brez druge, je z letošnjim drugim nadaljevanjem O novem priimku prepoznavnost igralk le še utrdila.

»Giovanissime, ma popolarissimi!«, »tako mladi pa tako popularni«, ju je kot eni od posebnih gostij na letošnjem sanremskem festivalu predstavil voditelj Amadeus. Na vprašanje, kako živita, je Gaia Girace z nekaj treme in sramežljivosti povedala: »Preprosto. Nekaj se je seveda spremenilo. Ljudje me prepoznavajo na ulici, povsod, a jaz sem mirna. Delijo mi iskrene komplimente in pohvale, kar pa me v resnici zelo osrečuje.« Margherita Mazzucco je o slavi odgovorila v intervjuju za Il Mattino pred dvema mesecema.

»Tega si nismo mislili ne jaz ne moji sošolci. Ko se sprehajamo in me ljudje prepoznajo in me prosijo za selfi, pogledajo izpod čela in bruhnejo v smeh,« je dejala. Ni ji bilo lahko, tihi in sramežljivi študentki z liceja, kakršna je tudi Lenù, čez noč postati igralka. Najtežje se ji je bilo odpreti, vreči stran svoja čustva in občutenja, a vse drugo je šlo gladko. Njen najbolj goreči oboževalec ostaja oče. Vsak del si večkrat ogleda in se poglablja v podrobnosti. Potem jo pokliče in ji vselej reče, kako zelo odlično se je odrezala.

Čeprav od Gaie in Margherite novinarji pogosto skušajo izvleči pritrditev, da sta medtem že postali najboljši prijateljici, kar je poskušal tudi Amadeus, mu je slednja prikimala, rekoč, da sta predvsem preživeli skupaj veliko časa. Ob neki drugi priložnosti pa sta poudarili, da sta kolegici, ne pa tudi najboljši prijateljici.


 

Med tisoči obrazov

Tako kot njuni mlajši različici, Ludovico Nasti in Eliso Del Genio, ki sta kot majhni Lila in Lenù zaigrali v prvih dveh delih prve serije, je Saverio Costanza, izbrani režiser psevdonimne Elene Ferrante, dekleti našel med obiski po šolah in soseskah po Neaplju in zunaj njega, med obrazi, ki naj bi nekako sodili v 50. leta. Skupaj z vodjo igralske zasedbe sta jih videla kar 13.000, med njimi 8000 otrok. Enajstletno Ludovico so odkrili v Pozzuoliju, od koder je doma tudi Sofia Loren, tako da se je je že prijel vzdevek druga Sofia Loren.

Pred tem si je želela postati nogometašica ali plesalka hiphopa, četudi je že pri petih, nekateri viri navajajo pri štirih letih, zbolela za levkemijo in se z dolgotrajnimi terapijami zdravila vse do desetega leta. Ko si je za film morala ostriči lase, kar je bila zanjo velika odločitev, a jo je bila odločena sprejeti, je dejala, da je bila jezna, saj je bila toliko časa plešasta, tedaj pa je končno imela dolge lase. Leto dni mlajša Elisa Del Genio je – nasprotno – doma iz enega najbogatejših predelov Neaplja in po materi Norvežanka, prav ta svež (severnjaški) videz, ki jo je izstrelil med zvezde italijanske televizije in kanala pretočnih vsebin HBO, pa je njenega brata stal vloge Enza, sina zelenjadarja, čeprav je bil on tisti, ki je šel na avdicijo, sestra pa ga je tja le spremljala.

Kaj pa Gaia Girace in Margherita Mazzucco? Prva si je že od osnovne šole želela postati igralka v mednarodnem merilu, zato se je vpisala na jezikovni licej, da bi se naučila tujih jezikov. Druga, ki prav tako obiskuje enega od neapeljskih licejev, pa o igralstvu nikoli ni razmišljala. Tudi po avdiciji je mislila, da se je zelo slabo odrezala. Na avdicijo se je javila tako kot vse njene sošolke. »To nas je zabavalo, želele smo narediti nekaj drugačnega kot ponavadi in si nismo predstavljale, da bi katera lahko končala med igralci. Niti najmanj nismo vedele, kaj sploh pomeni avdicija, in če povem po pravici, tudi nismo prebrale knjig. Prav zato, si mislim, sem nastopila z velikansko iskrenostjo, mirnostjo, ki je osupnila celo režiserja,« je povedala.

V začetku ji je bila bolj všeč vloga Lile, da je vzljubila Lenù, pa je zaslužen Costanzo, ki ji je na dolgo in široko pripovedoval o Eleni, zgodbi in anekdotah. »Dejal mi je, da je Lenù kot voda; kamor jo naliješ, prevzame obliko posode. Tega stavka ne bom nikoli pozabila.« Sčasoma jo je spoznala tako dobro, da je v določenih trenutkih povsem improvizirala. Vedela je natanko in bolje od drugih, kako bi se obnašala v določenih situacijah, kaj bi dejala, in tako se je tudi obnašala. Mozolje so ji ustvarili umetno, prav tako obline s podlaganjem njenih. Da bi kar najbolje stopili v čevlje Lile in Elene, sta gledali stare filme. Naučiti sta se morali ne samo neapeljskega narečja, ki ga je bilo slišati iz hiš in ulic sredi 20. stoletja in za katero še italijanski gledalci potrebujejo podnapise, ampak tudi obnašanja, načina in hitrosti gibanja in govora.


 

Po novih treh delih slovo od Lile

Z Gaio Girace sta se spoznali v Rimu, ko sta se prvič zares srečali z režiserjem Saveriem Costanzem, ki je bil odločilen tudi za lik Lile, četudi Gaia priznava, da ju z Lilo družijo mnoge stvari. »Moč, odločenost, pogum, impulzivnost … Zelo sem kreativna, ena takšnih, ki sanja tako kot Lila. Z nogami na tleh, a si v nasprotju z njo dovolim več domišljije, v določenih trenutkih sem še bolj abstraktna, kot je ona.«

Kako zelo je naslonjena na režiserja, je spoznala predvsem, ko je ta režijo četrtega in petega dela druge sezone prepustil Alice Rohrwacher, sestri svoje življenjske sopotnice, znane igralke Albe Rohrwacher; slednja je tisti narativni glas iz ozadja, glas odrasle Elene Greco. Prvo obdobje sodelovanja z Alice je Gaia opisala kot zelo težko, saj da režiserka ni poznala analize lika, ki ga je razvila, poleg tega se je nekoliko razvila tudi zgodba. To se je neposredno odrazilo tudi na Gajinem zdravju; zbolela je, z vročino, vnetimi mandlji, ušesi in očmi, čeprav se zaveda, da je bila menjava z vidika serije dobrodošla poživitev. Potem je vse dobro steklo. A Saverio je njena referenčna točka, pozna ga tri leta, z njim je povezana tako igralsko kot osebno.

»Lila je nadvse kompleksna in zlahka jo narobe razumeš. Samo tisti, ki jo živi, jo čuti in jo lahko razume. In pri tem sva se našla s Saveriem, o njej imava enake poglede. Zaradi tega se mi je bilo težko ločiti od njegove očetovske figure. Mnogi ne poznajo Lile, spoznala sem mnoge, ki je ne razumejo,« je povedala v nedavnem pogovoru za portal Artwave.

Snemanje druge serije, v kateri postane gospa Caracci – vloga, ki jo omejuje in v kateri se ne najde, vloga, v kateri trpi zaradi nasilnega moža, a ne skloni glave –, je opisala kot lepe mesece. Vedela je že, kako vse skupaj gre, bolje je poznala lik, osebe, stvari, kraje in tako imela več možnosti, tudi za eksperimentiranje, več si je upala. Ko se vidi na televiziji, si je v primerjavi s prvimi deli celo všeč, kljub samokritičnosti je zadovoljna. Žalosti jo edino, da od osmih mesecev trdega dela na koncu ostane le osem epizod v štirih televizijskih predvajanjih.



V tretji sezoni O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, bo zaigrala samo v treh delih, potem se bo od Lile poslovila. Že zdaj ve, da ji bo manjkala, a se zaveda, da je to neizogibno. »Dala sem ji vse, kar sem ji lahko, popolnoma sem se ji predala in se ji posvetila. Strah me je, da je tista, ki bo prišla za mano, ne bo razumela, ji ne bo dala enake ljubezni. Prepričana sem, da bodo izbrali krasno igralko, vendar …« Hkrati se veseli vnovične svobode, saj si želi preizkusiti še druge stvari, vstopiti v druge like, druge zgodbe …

Tu in tam je tudi fikcija posnetek resnice, tako kot prizor, ki bo Margheriti Mazzucco ostal najbolj v spominu. Prizor, ko je šla študirat v Piso in je zbolela. »Tedaj sem zares imela vročino, višjo od 38 stopinj Celzija, zato sem toplo juho zelo cenila, saj sem se počutila res slabo. Škoda edino, ker je bila tako zelo vroča, da sem si opekla jezik. A prizor je bil pristen: od bolezni do opeklin, vse je bilo resnično.«