Duh Elene Ferrante nad ekranizirano Genialno prijateljico

Ko knjiga postane veleuspešnica,­ po njej praviloma posnamejo film ali televizijsko serijo, včasih kar oboje. To se je zgodilo tudi z Neapeljskim ciklom Elene Ferrante, po katerem je HBO posnel osemdelno TV-serijo Genialna prijateljica, kakor je naslovljen 
TV-serija zajema samo prvi roman od štirih, ki govori o odraščanju deklic Lile in Lenu, njuno zgodnje šolsko obdobje do trenutka, ko ena nadaljuje šolanje, druga pa se poroči.

Knjiga ali TV-serija? Oboje

V zgodovini so bile za ekranizacijo prirejene številne knjige, v zadnjih letih je to čedalje pogostejša praksa. Razlogov je več, eden je pomanjkanje dobrih izvirnih scenarijev, drugi pa, da vsaka produkcija veliko stane in je finančno tvegana, zato je logično, da za ekranizacijo uporabijo preverjeno literarno delo, ki je že doseglo uspeh, ima zvesto občinstvo, ki bo po prebrani knjigi hotelo videti tudi njeno filmsko izvedbo in potem razpredalo, ali je boljša knjiga ali TV-serija oziroma film. Tovrstnega razpravljanja o Eleni Ferrante, ki je tesno sodelovala tudi pri nastajanju TV-serije, je zaradi njenega knjižnega fenomena zelo veliko.

Na tisoče komentarjev na družabnih omrežjih, blogov, kritik in esejev je bilo napisanih v poskusu odkritja, kaj tako fascinira pri Eleni Ferrante. V London Review of Books je Joanna Biggs pisala o literarnem­ talentu in sposobnosti Elene Ferrante. Ta povleče bralce s sabo skozi zajčjo luknjo v svoj povsem formirani svet, v katerem so hkrati opazovalci in udeleženci. Seveda je to lastnost vsake dobre literature, toda avtorica se ves čas osredotoča na ta vidik bralne izkušnje. Dogodki so v drugem planu, o njih govori mimogrede. Vse, kar se dogaja, je zgolj ponazarjanje nekega motiva ali širše teme.

Elena Ferrante govori predvsem o ozračju, občutjih in čustvih. Takšno knjigo, v kateri je malo dogajanja in obratov, je zelo težko pretočiti v TV-serijo. Genialna prijateljica kot nadaljevanka je precej podobna romanu, a ne nudi enakega užitka in najbrž tistim, ki ga niso brali, ne pomeni toliko.

Dobro, da nadaljevanke niso delali Američani

Dobro je, da so TV-serijo delali Italijani in ne Američani, saj je bilo to edino zagotovilo, da se ni oddaljila od avtentičnosti neapeljske atmosfere. HBO je TV-serijo naredil v koprodukciji z italijanskim RAI Fiction in zanimivo je, da je med izvršnimi producenti tudi oskarjevec Paolo Sorrentino. Režijo so zaupali Saveriu Costanzu, ki je v Italiji precej uveljavljen, širše znan je po filmu Samotnost praštevil po romanu Paola Giordana. Očitno je, da so bila pravila za režijo in realizacijo zelo jasna – nikakor odstopiti od pripovednih matric romana, nobenega režijskega eksperimentiranja –, saj producenti niso hoteli spraviti v slabo voljo avtorice knjige in oboževalcev njenega kulta. Ekipa je bila skrbno izbrana, ohranili so neapeljski dialekt, tako da imajo tudi italijanski gledalci podnapise, brezhibna je dramaturgija, lokacije snemanja so avtentične – staro neapeljsko predmestje, vonj revščine in bučno ozračje južnjaškega življenja na ulici ... Vse to in še marsikaj drugega odlikuje to vizualno spektakularno nadaljevanko.

Velik zalogaj so bili množica likov in kompleksni odnosi med njimi. Likov je toliko, da so na začetku vsake od štirih knjig predstavljeni s kratkimi opisi. Režiser Costanzo in soscenaristi so to rešili tako, da nam naratorka, ki nas vodi skozi pripoved, pojasnjuje, kdo so liki, in krpa nejasnosti.

Nezaupanje moškemu

Nekateri so bili skeptični, ker so režijo zaupali moškemu, menili so, da bi večplastnost prijateljstva med ženskama bolje predstavila režiserka. Toda razočaranje je izginilo, ko se je razvedelo, da je Costanza izbrala Elena Ferrante. Ta ni sodelovala samo pri scenariju, ampak je bila vključena v celoten proces snemanja TV-serije. Sodelovanje z avtorico knjige je bilo posebno, saj je, kot je znano, to njen psevdonim in njena identiteta ni znana. Režiser je dejal, da je to bilo tako, kot bi delal z duhom. Ko so ji producenti poslali kratek trailer, so dobili dramatična navodila, ki jih je Elena Ferrante poslala prek svoje založbe in v katerih je zahtevala, naj pošljejo fotografije punčk, s katerimi se igrata mali Lenu in Lila na ulici, pred oknom temne kleti. Bala se je namreč, da punčki nista takšni, s kakršnimi so se igrale deklice po vojni.



Duh Elene Ferrante ni bil edini, ki ga je čutil režiser, gotovo so ga obdajali še drugi duhovi, ker so njegovi umetniški predniki veliki italijanski neorealistični režiserji Vittorio De Sica, Luchino Visconti, Roberto Rossellini in Federico Fellini. Tako kot oni je tudi Costanzo angažiral številne naturščike in prikazal surovost povojnega obdobja ter spopad starodavnega in modernega.
Če je bila avtorica tako natančna pri punčkah za igro, si ni težko predstavljati, kako pozorno so izbrali deklici in dekleti za vlogi Lenu in Lile v otroštvu ter najstniških letih. Devet tisoč deklic, ki so morale govoriti v neapeljskem dialektu, je bilo na avdiciji na jugu Italije. Štiri glavne igralke – Ludovica Nasti, Elisa del Genio, Gaia Girace, Margherita Mazzucco – niso imele profesionalnih igralskih izkušenj, vendar so se zelo izkazale. Izbira igralcev je trajala osem mesecev, na avdiciji za odrasle je bilo 500 ljudi.

Toliko okusov

Velik izziv za ustvarjalce TV-serije je bil izpolniti velika pričakovanja različnih skupin gledalcev – tistih, ki so brali knjigo in si želijo, da bi bila ekranizacija čim bolj zvesta izvirniku, zatem tistih, ki knjige niso brali, a si želijo videti TV-serijo zaradi fenomena Elene Ferrante, in naposled je morala zadovoljiti levičarske gledalce. Slednje zato, ker avtorica skozi mojstrski opis življenja dveh prijateljic vešče portretira družbene probleme, kot sta razredna in spolna neenakost, govori o pomembnosti politične aktivnosti in sindikalnega boja. TV-serija tako kot knjiga prikaže,­ kako revščina, nestrpnost in zaprtost v majhno okolje vplivajo na ljudi, celo na najbolj inteligentne in sposobne. Ko deklica Lila pove očetu, da bo nadaljevala šolanje po četrtem razredu osnovne šole, jo ta pretepe in vrže skozi okno, pri čemer si zlomi roko. To je svet, v katerem znanje nima cene, zlasti ne pri deklicah.

Zahtevni sta bili tudi odlična scenografija, ki so jo delali 100 dni, ter izvedba, saj je pri TV-seriji sodelovalo 150 igralcev in 5000 statistov. Naredili so 14 eksterierov zgradb in pet interierov stanovanj. Vse to omogoča, da se kot gledalci vživimo v jug Italije in čas po drugi svetovni vojni, ki je v marsičem tudi današnji čas.