Potem ko so se v arhitekturnem biroju Aljoše Dekleve in Tine Gregorič podpisali pod del stanovanjske soseske Zeleni gaj (Brdo 1) na območju nekdanje opekarne na Vrhovcih v Ljubljani, na drugi strani ceste po njihovi celostni zasnovi raste soseska Novo Brdo (Brdo 2). Tudi ti bloki bodo zaradi zgodovinskega konteksta videti opečnati ter bodo živeli z drevesi in zelenjem, ki bo lahko zraslo v višino. Kar je v sodobnih soseskah velika redkost.

Pri snovanju soseske so imeli več svobode kot pri Brdu 1, saj so jo lahko zasnovali celovito, tudi urbanistično in krajinsko, kot je predvideval dvostopenjski javni natečaj. »Pri Brdu 1 je bil urbanizem že določen, tako da smo z arhitekti Bevk Perović in Multiplan, ki so zasnovali preostale bloke, lahko le organizirali stanovanja in oblikovali fasade blokov, vse drugo, tudi njihova lega, pa je bilo že določeno. Zaradi vnaprej določene urbanistične omejitve tipologij smo takrat sklenili, da se bomo načrtovanja sosesk lotevali le, če jih bomo lahko celovito zasnovali. Edino tako lahko kot arhitekt uresničiš svoje zamisli in poglede, prav tako vizijo, kako bo soseska živela,« pravi Aljoša Dekleva.


 

Vilabloki

Z življenjsko sopotnico Tino Gregorič sta stanovanjske soseske proučevala že v okviru magisterija na Architectural Association School of Architecture v Londonu, ugotovitve o masovni prilagojenosti po meri in odzivnih okoljih v kolektivnih stanovanjskih zgradbah pa sta izdala še v knjigi. Ena od njunih poglavitnih ugotovitev je, da se skupnost ustvari le v soseskah z največ 30 stanovanji.

V tej bo 498 najemniških stanovanj, ki jih bo zgradil republiški stanovanjski sklad, razporejena pa bodo v 18 blokov štirih tipov. Vilabloki bodo v treh velikostih, S, M in L, pri čemer sogovornik najmanjšega opiše kot najbolj kompaktnega, srednje velik ima že bolj razširjene komunikacijske poti, največji pa premore celo pokrit atrij. Tik ob glavni cesti, Poti Rdečega križa, kjer se v sosesko vstopa, so predvideli še podolgovate bloke, v njih pa stanovanja za mlajšo populacijo oziroma študente.

»Spalni prostori bodo obrnjeni proti notranjosti soseske, bivalne pa smo usmerili proti cesti. Tako se bo tudi videlo, kako se živi na Novem Brdu,« dodaja. Takšne stanovanjske stavbe so na 4,8 hektara velikem zemljišču razporejene kot po nekakšni nepravilni šahovnici, med njimi pa je veliko prostora za zelene površine. Trudili so se, da bi kljub podzemnim garažam ohranili čim več površin, na katerih bi lahko rasla visoka drevesa, in tako zagotovili kar polovico takšnega terena. Poleg otroških igrišč bo med drugim urejen kolesarski park, med ureditvijo zunanjih površin poudarjajo na stanovanjskem skladu.
 

Prostor za rojstni dan ali pisarno turistične agencije

V državah z naprednejšo stanovanjsko politiko so se kot pomembno vezivo skupnosti izkazali skupnostni prostori, namenjeni souporabi stanovalcev posameznega bloka. Te sta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič uspešno uveljavila že v soseski Brdo 1.
»Čeprav je takrat stanovanjski sklad podobno kot komercialni investitor razvil projekt od natečaja naprej in stanovanja ponudil na trgu, se pravi, da je skušal prodati čim več kvadratnih metrov bivalnih enot, nam je pristojne uspelo prepričati, da smo v blokih, ki smo jih zasnovali, na vsakem vhodu namesto enega stanovanja pridobili skupni prostor. Kot se je pokazalo, so ti prostori zares tako zaživeli: stanovalci jih uporabljajo za otroške rojstne dneve, druženja, zimsko rekreacijo in podobno,« razlaga sogovornik.



​Tako jih je razveselilo, da je sklad pri novi soseski takšne skupne prostore predvidel že v natečaju. »Mi pa smo pri razvoju te zamisli šli še dlje. Medtem ko skupne prostore v rumenih opečnatih blokih v Zelenem gaju lahko uporabljajo le stanovalci posameznega bloka – tudi postavljeni so nad vhod, v prvo nadstropje – smo jih v novi soseski predvideli v pritličju, zaradi česar imajo javni značaj. Vanje je mogoče vstopiti tako iz bloka kot z ulice, zato ponujajo širše možnosti (so)uporabe. Mogoče bi jih bilo oddati za dejavnosti zunanjim izvajalcem, denimo za vadbo joge ali kot pisarno turistične agencije, tako da mikro stanovanjska skupnost lahko ustvarja mikroekonomijo oziroma zasluži nekaj sredstev, denimo za vzdrževanje stavbe.«

Marsikaj o tem še ni dorečenega, na stanovanjskem skladu pojasnjujejo, da »v vilablokih ni javnega programa, je pa nekaj manjših lokalov, prav tako skupni prostori, ki bodo namenjeni stanovalcem. Javni program je predviden v funkcionalni enoti E4, kjer bosta knjižnica in poslovni program, vendar ta del projekta še ni v izvedbi.«


 

Do 80 kvadratnih metrov

V soseski, ki naj bi bila končana prihodnje leto, bodo stanovanja velika od 30 do 80 kvadratnih metrov, a kot opominja sogovornik, je naša zakonodaja v tem pogledu zelo toga. Ščiti minimalne življenjske potrebe, hkrati pa vnaprej zelo določa velikost sob, tlake in podobno. Problem vidi predvsem v tem, da arhitekti največkrat načrtujejo za neznanega uporabnika, četudi ima vsakdo glede na svoj življenjski slog, velikost družine oziroma gospodinjstva različne potrebe. Nekomu bi morda bolj prav prišel manjši bivalni prostor, pa večje otroške sobe, drugemu kaj drugega.

»Na Dunaju, kjer je stanovanjska politika zelo napredna, najemnikom ponujajo veliko več tipologij stanovanj, tudi duplekse, predvsem pa možnost precej bolj fleksibilne zasnove. V ekstremnih primerih ima stanovanje določeno samo kopalnico ter napeljave za kuhinjo, vse drugo je prepuščeno uporabnikom. Tam zelo uspešno delujejo stanovanjske zadruge. Bodoči najemniki se povezujejo tudi pred družbenih omrežij ter tako s celovito rešitvijo za znane najemnike, zamislijo izbranega arhitekta, kandidirajo na mestnem razpisu mesta. Skupni prostori, ki jih premorejo takšni bloki, niso le ena večja skupna soba, ampak so običajno opremljeni s sanitarijami, imajo manjšo kuhinjo, tako občasno lahko organizirajo večerjo in povabijo prijatelje, uporabljajo jih za otroške rojstne dneve in podobno. V eni od naprednih stanovanjskih skupnosti so si arhitekti, ki tam stanujejo, v enem delu uredili arhitekturni biro. Možnosti je veliko,« Dekleva našteje odlike uspešne prakse v tujini.


 

Na območju nekdanje opekarne

Kaj pa estetska podoba Novega Brda? Ker je na tem območju nekoč delovala opekarna – iz njenih opek je nastala edinstvena podoba Ravnikarjevega Ferantovega vrta v središču Ljubljane – so se arhitekti že pri soseski Brdo 1 odločili, da bodo ta zgodovinski kontekst predstavili na fasadi. Zato se njihovi bloki ponašajo z rumenkasto opeko.

»Ta koncept smo upoštevali tudi pri podobi nove soseske, le da smo se zaradi razmerja med ekonomičnostjo in trajnostjo odločili za klinker ploščice. Novodobne fasade s tankoslojnim fasadnim ometom nas ne prepričajo, ker so krhke, zaradi izolacije zvenijo zelo votlo in ne dajejo občutka trdnosti, ki ga pričakuješ od stavbe, v kateri živiš, poleg tega se zelo hitro starajo. Pri stanovanjskih soseskah, še zlasti najemniških, pa je zgleden videz še kako pomemben element, ki pri prebivalcih vzbuja odgovornost za večjo skrb in identifikacijo,« poudarja Aljoša Dekleva.

​Identifikacijo so arhitekti iskali še na drugih ravneh. »Najprej s podobo soseske kot celote, ob vstopu vanjo se zgodi drugi nivo identifikacije, torej poistovetenje z ulico, v kateri stanuješ, nato identifikacija z blokom oziroma skupnostjo, v kateri živiš, in nazadnje s stanovanjem oziroma s sobo, ki ti pripada.«

​Republiški stanovanjski sklad v soseski Novo Brdo vidi višji standard bivanja tudi v tem, da bodo v njej sobivale različne generacije, mladi, starejši in družine, kar je tudi po zagotovilih arhitekta, ki je proučeval uspešnost različnih sosesk, eno od največjih zagotovil kakovostnega bivanja. Tako za mlade kot starejše in s tem tudi družbe.

Sicer pa na območju Novega Brda že od maja lani po načrtih biroja Nava arhitekti gradi tudi mestni stanovanjski sklad. Do konca marca prihodnje leto naj bi bilo vseljenih vseh šest blokov s 174 najemniškimi stanovanji, četrtni skupnosti in skupni rabi stanovalcev pa predan ločen paviljon.