V poplavi informacij in razpršeni pozornosti se zdi, da je naš spomin ves čas na preizkušnji: kje so ključi, kam smo parkirali kolo ali avto, smo zjutraj zaklenili vhodna vrata ...? Ali sodobnega človeka res bolj pesti pozabljivost ali imamo samo tak občutek? In kako se znajti v množici podatkov, ki z vseh strani prežijo na nas, ter ohraniti tisto, kar je ohraniti vredno? S takšnimi vprašanji se v knjigi Pozabi vse, kar veš o spominu (založba Miš) ukvarja Nik Škrlec, igralec in televizijski voditelj, zadnje čase pa vse bolj znan po svojih poljudnoznanstvenih izzivih. Po premieri v Ljubljani je z njo na turneji po Sloveniji.

Spomin za Nika Škrleca, ki – uradno – zmore zrecitirati 3141 decimalk števila pi, neuradno pa vsaj 11.000, in sestaviti deset rubikovih kock pod vodo z enim samim vdihom, ni le delovno orodje, ampak tudi prostočasna dejavnost, ki ga je povsem prevzela. Zadnji rezultat je knjiga Pozabi vse, kar veš o spominu, ki je že sama po sebi trening v urjenju spomina, in takšna je bila tudi predstavitev v Ljubljani oziroma kviznik, kot je poimenoval izziv, ne le za deset tekmovalnih ekip, tudi za občinstvo.

Predstavitev knjige je bila kviz, pravzaprav kviznik, kakor Nik Škrlec imenuje svoje izzive. FOTO: Marko Delbello Ocepek

Koliko informacij lahko shrani naš kratkoročni spomin, kateri kolesar je leta 1926 zmagal na najdaljši dirki po Franciji, kdo sta Slon in sadež in predvsem – kateri je kateri, koliko je seštevek prvih osmih praštevil in hkrati številka dresa priljubljenega športnika, katera žival spi z enim odprtim očesom in nikakor nazadnje (čeprav je bilo to zadnje vprašanje): kaj se dogaja s spominom med spanjem?

Pozabljanje v resnici ni nekaj slabega

Knjiga, v kateri lahko najdemo takšna vprašanja, daje tudi znanstveno podprte odgovore oziroma se ves čas giblje med poljudnostjo in strokovnostjo. Da »stoji«, je potrdil dr. Simon Brezovar, specialist klinične psihologije, ki jo je (skupaj s specialistom nevrologije dr. Rokom Berlotom) strokovno pregledal, mi pa smo ga vprašali, ali se nam samo zdi ali pa je sodobni človek, izpostavljen množici podatkov, res bolj pozabljiv.

Njegov odgovor je pomirjujoč: »Nič bolj pozabljivi nismo, kot so bili nekoč. Spomin človeka pred tri tisoč leti je bil ravno tako dober, kot je spomin današnjega človeka, je pa res, da smo začeli v sodobni družbi, tudi zaradi tehnologije, ki nam omogoča, da marsikaj iz glave prenesemo na našo napravo, spomin nekoliko razbremenjevati.« To je postalo v času izobilja informacij pravzaprav nujno. »Ker smo tako zelo preplavljeni z informacijami, morda kdaj dobimo vtis, da smo bolj pozabljivi, a smo samo informacijsko preokupirani.«

Pozabljanje v resnici ni nekaj slabega, kot pogosto menimo, je povedal Brezovar. »Pozabljanje je – z izjemo bolezenskih procesov, kot jih, recimo, opažamo pri alzheimerjevi bolezni – nekaj nujnega in tudi dobrega, saj pomeni optimizacijo našega spomina. Zapomnimo si tiste stvari, ki so za nas pomembne, ki jih bo treba uporabiti za določeno nalogo, opravljanje nekega dela, shranimo tudi spomine, ki so za nas emocionalno pomembni. V naši okolici pa je množica informacij, ki si jih ni treba zapomniti. Nekatere niti ne vstopijo v naš pozornostni aparat in se izgubijo že zelo na začetku, nekatere potrebujemo samo v nekem časovnem intervalu, kot je seznam za nakupovanje. Ko kupimo stvari, nam preprosto ni več treba vedeti, kaj je na njem.«

Pripomočki ne škodijo

Z zapisovanjem stvari, ki jih moramo kupiti ali popoldne opraviti, celo varujemo naše možgane, da si zapomnimo tisto, kar je res pomembno, ali pa za primere, ko bi bilo neustrezno vzeti zapiske in začeti brati. »Še vedno namreč zelo radi vidimo predavatelja, ki črpa informacije iz glave in prosto pripoveduje.«

Prvenec Nika Škrleca FOTO: Marko Delbello Ocepek

Pripomočki nam torej ne škodijo – nujno. Kot je pojasnil sogovornik, se na posameznih področjih vendarle kažejo posledice (te sicer še proučujejo), ki kažejo, da imajo ljudje, ki stalno uporabljajo GPS, slabše navigacijske sposobnosti kot tisti, ki se orientirajo po spominu. Zelo dober primer je preizkus za taksiste v Londonu, ki se imenuje The Knowledge. Za preizkus, ki obstaja vse od leta 1865, morajo taksisti usvojiti zapleten sistem londonskih poti, zanj se pripravljajo tri leta, medtem pa opravijo več kot 30.000 kilometrov, kot piše Škrlec. Več kot 60 odstotkov kandidatov menda odneha, tisti, ki preizkus opravijo, postanejo pravi londonski taksisti, to pa ima poseben stranski učinek: njihovi možgani se povečajo. Znanstveniki so namreč ugotovili, da ima skupina taksistov, ki uspešno opravi ta zahtevni test, povečan zadnji del možganske strukture, ki igra ključno vlogo v pomnjenju, kratkoročnem in prostorskem spominu in se imenuje hipokampus.

Možgani torej tudi potrebujejo izzive. »Če pogledamo že samo razvoj otrok: takrat so možgani najbolj plastični in potrebujejo čim več konkretnega, zato tako zelo spodbujamo najmlajše, da se igrajo s kockami, s stvarmi, ki so otipljive. Tudi v odrasli dobi mora biti velik del okrepitev za možgane konkreten, v obliki knjige, izziva,« je povedal sogovornik, zato je pomembno najti ravnovesje med tem, kaj dati na papir, kdaj si pomagati z navigacijo, kje pa možgane zelo aktivno uporabljati.

Klasični meni

Kako pa stanje konstantne razpršene pozornosti sodobnega človeka vpliva na dolgoročni spomin? Ljudje se resda razlikujemo med seboj v tem, kako dober dolgoročni spomin imamo, a spet ne po sami zmogljivosti, odgovarja Brezovar. Tudi tukaj imamo opraviti s pozornostjo: »Pri ljudeh, ki dajejo posameznim dogodkom več pozornosti, več premlevajo, se bodo informacije bolj zapisale, še zlasti če vključimo čustveno komponento. Če dam za primer dva človeka, ki sta bila na istih poletnih počitnicah pred 30 leti: eden se bo do potankosti spominjal vseh dogodkov, drugi pa samo fragmentov. Razlika je največkrat v tem, da je prvi morda večkrat gledal fotografije, večkrat podoživljal dogodke. Da bi sama poplava podatkov vplivala na sposobnost dolgoročnega pomnjenja, pa nimamo podatkov.«

Nik Škrlec, igralec in televizijski voditelj, zadnja leta pa vse bolj znan po svojih poljudnoznanstvenih podvigih. FOTO: Marko Delbello Ocepek

Sodobnemu človeku se torej ni treba bati, da bi »prekuril« spominsko komponento, a tudi tukaj pridemo do ampak. Naši možgani vendarle neko omejitev imajo in potrebujejo počitek. »Pri tem ne govorim o izgorelosti in duševnih motnjah, a je preveč vsega, če naše možgane preobremenjujemo stalno, ne samo iz dneva v dan, ampak iz tedna v teden, iz meseca v mesec, potem se lahko zgodi, da ne funkcionirajo več optimalno in je tudi njihova sposobnost pomnjenja, ustvarjanja novih informacij okrnjena.« Naši možgani se zato morajo spočiti, natančneje, morajo se naspati. »Spanec je eden najpomembnejših procesov rekonsolidacije spominske sledi. Če se ne spočijemo dovolj, se tudi spomini ne bodo dovolj učinkovito shranjevali,« je poudaril Brezovar.

Na splošno je za boljši spomin najboljši klasičen meni: dovolj spanja, od sedem do devet ur (tudi dremanje je dobra praksa, izvemo v knjigi), telovadba (na vprašanje, katera vadba je najboljša, je odgovor samo eden: tista, ki jo opravite) ter zdrava in raznovrstna hrana, seveda brez razvad, kakršne so pitje alkohola, kajenje ali uživanje škodljivih substanc.

Nik Škrlec FOTO: Klemen Ilovar