Naša Lučka spet liže lučko

Lučka, znameniti sladoled na palčki, ki je danes v rumenem ovoju, je eden od dokazov, kako lahko naključje, celo drobna pomota, vpliva na naš vsakdanji jezik. Pred slabimi 65 leti je, kot že velikokrat prej, svojega očeta v službi, delal je v Ljubljanskih mlekarnah, obiskalo štiriletno dekletce, bingljalo ob njem in lizalo sladoled na palčki. Takrat so mu rekli še zamorček. V trenutku, ko je stopil v sobo nekdanji direktor Ljubljanskih mlekarn, se je vse spremenilo. Dobili smo Lučko. A prav lahko bi bila tudi Milena.

Beseda lučka za sladoled na palčki je pri nas že tako uveljavljena, da se že nekaj desetletij ne vprašamo več: Saj res, zakaj pa lučka? Zato se je toliko bolj nenavadno pogovarjati z Lučko, ki ji je dala ime. Danes se imenuje Lučka Lamai in mora kar malo pomisliti, koliko naj bi bila stara, če se je rodila leta 1954, kajti leta niso nekaj, s čimer bi se prav posebno ukvarjala. Je slikarka in ilustratorka in še bi lahko našli opisov za ustvarjalko, ki se z radostnim glasom spominja tistih dni, ko je kot štiri- ali petletna deklica dan za dnem hodila v Ljubljanske mlekarne, kjer je na oddelku za reklame, kakor so mu rekli, delal njen oče Ostrivoj Rojc, sicer grafik in slikar.

Model za ilustracijo

Čeprav zdaj že nekaj let ne jé sladoleda, ker ima preveč sladkorja, se še prav dobro spomni, kako zelo rada ga je imela kot otrok, ko ga je pogosto dobila v očetovi službi. »Na očeta sem bila zelo navezana. Bila sem kot kakšen muc, vedno sem mu bila za petami, in tako sem tudi redno hodila v Ljubljanske mlekarne. Tam so me že vsi poznali in sem bila že kot nekakšna maskota. In seveda so mi vedno dali kakšen sladoled.« Njen oče je v tistem času dobil nalogo, da za sladoled izdela ilustracije otroka v velikosti približno metra in pol. In tako je imel hčerko za model, pa čeprav jo je naredil nekoliko večjo, se spominja Lučka Lamai.

»Ko sem tam sedela in bingljala z nogami ter z zamorčkom v roki, je vstopil direktor in dobrovoljno vzkliknil: O, poglejte, naša Lučka spet liže lučko!« Pri tem se je zmotil, toda takoj ko mu je lapsus zletel iz ust, se je ustavil, kakor živo pripoveduje sogovornica, s prav takšnim izrazom, kakor da se mu je prižgala lučka. Čez nekaj dni je izvedela, da je bila navdih za ime novega sladoleda na palčki. Leta 1958 so Ljubljanske mlekarne prvič izdelale mlečni sladoled na palčki, oblit s čokolado, z imenom Lučka, in v že prvem letu proizvedle čez 4,7 milijona kosov. Lučka pa je dobila za nagrado celo škatlo lučk. Takrat je bila še tako majhna, da se ni posebno ukvarjala s tem, da je dala sladoledu ime, najbrž si niti ni znala predstavljati, da bo to ime postalo generično, pa vendar jo je spremljalo, če ne drugega, v šalah sošolcev, ki so jo dražili: Lučka, ali te lahko poližem?

Oče je pomembno vplival tudi na njeno poklicno pot, pa čeprav je umrl, ko je imela 13 let. »Največje razodetje zame je bilo, ko sem še kot predšolski otrok narisala risbo s hišo, travo, drevesi …, potem pa začela jokati, kako je to grdo. Pristopil je oče in naredil samo nekaj potez ter malo zasenčil posamezne dele. Zame je bila to prava magija in takrat sem dojela, kako je vsaka poteza pomembna, še zlasti tiste zadnje.« Zdaj rada eksperimentira in razvija svoje tehnike, denimo na valovito platno, kakor pove, na Golem Brdu pri Medvodah, kjer ima hiško ob gozdu in seveda tudi atelje.

Enajst let pozneje …

Zgodbo o Lučki so v Ljubljanskih mlekarnah obudili ob 50. obletnici, leta 2008, takrat smo se spomnili tudi tiste deklice, ki je postala obraz Lučke na reklamah, a več kot desetletje po tistem, ko je ta legendarni sladoled dobil ime. Milena Vrbec, danes diplomirana ekonomistka, je imela tri leta, ko je leta 1969 nastala znamenita fotografija, ki jo je nato spremljala še vso osnovno in srednjo šolo; videvala jo je na tovornjačkih, ki so prodajali sladoled, na hladilnikih v trgovinah, plakatih ... »Ko sem še kot najstnica s športnim klubom potovala po nekdanji Jugoslaviji, sem v Beogradu opazila te reklame,« dobrovoljno pove nekdanja atletinja in košarkarica, ki se še vedno zelo rada ukvarja s športom.

Čeprav se samega fotografiranja za sladoled Ljubljanskih mlekarn ne spomni (sklepa le, da se ga je takrat dodobra najedla), o tem rada pripoveduje, saj ji je dogodek zelo ljub in je vesela, ker je bila prav ona ta Lučka. Izbrali so jo sila preprosto: iz Ljubljanskih mlekarn, v bližini katerih so takrat živeli, so prišli v njen vrtec na Hubadovi, v ožji izbor vzeli tri deklice in na koncu izbrali malo Mileno. Tisti gosti črni laski so v resnici lasulja, tudi obleko so ji nadeli in našili nanjo napis Lučka, v rokah pa drži različne vrste sladoledov, tudi kornet zlatorog. Fotografija je bila objavljena v barvni in črno-beli različici in še vedno marsikoga navdaja z nostalgijo. To pa zato, kot ugotavlja Milena Vrbec, ker je bila reklama tako dolgo navzoča in je postala simbol številnih blagovnih znamk iz časa nekdanje skupne domovine.

Med brskanjem po starih dokumentih je odkrila tudi dogovor, ki kaže, da je (z materinim podpisom, seveda) dobila za sodelovanje pri fotografiranju honorar, takrat je znašal 700 dinarjev. Tudi to je drobec iz spominov, ki so jih v Ljubljanskih mlekarnah zbrali leta 2008, ko so zagnali akcijo iskanja »Lučke«. Elektronska pošta s fotografijo in pozivom je zakrožila tako hitro, da so jo našli v enem samem dnevu. Milena Vrbec, ki prav danes praznuje 56. rojstni dan, še vedno poje kakšno lučko, ni pa nujno, da je to prav Lučka.

Če pogledamo na aplikacijo Veš, kaj ješ, se ob Lučki, po velikosti prav neznatni v primerjavi z današnjimi gigantskimi lučkami, prižge oranžna luč na prehranskem semaforju, saj ima preveč maščob in sladkorja. A tudi ta zna biti milosten in ljubiteljem lučk (in pravzaprav vsega sladoleda) svetuje: Na meji zdravega, zato ne pretiravaj s količino.