Vrtec v Sloveniji obiskuje približno 6700 otrok z državljanstvom drugih držav, kar je dvakrat toliko kot pred petimi leti, pri čemer je narodnostna in jezikovna struktura iz leta v leto bolj pisana. Ker se predsodkov in tudi strpnosti naučimo, je pravi ali celo skrajni čas, da se učenje in vzgoja z zgledom začneta v predšolskem obdobju, poudarja ravnateljica Vrtca Domžale Nina Mav Hrovat, tudi avtorica pravljic, ki jih poznamo pod imenom Lahkonočnice. Njihova nova serija pomaga otrokom najti skupni jezik, saj vsebujejo najosnovnejše izraze oziroma fraze v šestih izbranih (tujih) jezikih.

Med otroki, katerih materni jezik ni slovenščina, jih je tradicionalno še vedno največ z državljanstvom držav, katerih ozemlje je bilo v preteklosti sestavni del nekdanje Jugoslavije. Približno polovica jih prihaja iz Bosne in Hercegovine, sledijo državljani Kosova in Srbije, nekaj jih je tudi iz Hrvaške, vmes so priseljenci iz Ruske federacije in Ukrajine, kažejo podatki, ki so nam jih posredovali z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in izpostavljajo le najbolj prevladujoče skupine.

Izkušnje zlasti iz večjih mest z okolico kažejo še precej večjo pestrost, otroci prihajajo tako rekoč z vsega sveta, to pa postavlja vzgojitelje in učitelje pred nove izzive, kot sta, kako zagotoviti medkulturno sobivanje in predvsem kako najbolj učinkovito vključiti otroke, ki prihajajo iz drugega jezikovnega in kulturnega okolja.

V vrtcu se vsi otroci še učijo jezika

Kot iz svojih dolgoletnih izkušenj črpa Nina Mav Hrovat, ki je tudi pisateljica, je predznanje otrok, ki vstopajo v tuje okolje, zelo različno, pa ne le z vidika jezika, temveč tudi poznavanja kulture. Prav zaradi te kulturne različnosti so tudi pričakovanja staršev in otrok različna. Pri osnovni komunikaciji s starši je še vedno najtežje, če ne znajo niti angleško, a pri tem si lahko zdaj že pomagajo tako, da komunicirajo pisno in si nato za silo prevedejo s spletnimi prevajalniki, da dobijo osnovne informacije.

»Teže je pristopiti k otroku, ki niti teh veščin nima. Zato so lahko bolj osamljeni in morda teže navežejo stike. Večinoma pa se hitro vključijo, saj so otroci zelo učljivi. Igra jih poveže, tudi če ne znajo jezika,« je povedala Mav Hrovatova. Prav zaradi učenja skozi igro ima vrtec veliko prednost, poleg tega so v tem času razvoja otrok jezikovne bariere še toliko manjše, saj se pravzaprav vsi še učijo jezika, izgovarjati glasove, izvajajo vaje za razgibavanje govoril in jezika in podobno.

Vsebin in izobraževanj, ki obravnavajo medkulturno sobivanje, je za vzgojitelje kar precej, a nobeno ne zajema vseh izzivov, s katerimi se pri delu srečujejo. »Za zdaj vse rešujemo sproti, skupaj s svetovalno službo. Toda če bo trend še naprej tako naraščal, se bo treba s tem tudi konkretno spoprijemati,« je dejala sogovornica, kajti »nekaj povsem drugega je, če je v skupini en tujejezični otrok ali če jih je tujejezičnih pet in je vsak iz drugega okolja«. Kot je dodala, več sprememb pričakujejo s prenovo kurikuluma, ki mora upoštevati tudi spremembe v družbi.

Pomen medvrstniškega učenja

Dr. Barbara Baloh, profesorica didaktike slovenščine na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, meni, da bi za medkulturno sobivanje morali drugače organizirati jezikovno vzgojo v vrtcih. »Vzgojiteljice so usposobljene za poučevanje jezika, pridobiti morajo le več samozavesti na tem področju,« je dejala. Iskanje pomoči od zunaj, kakor se pogosto zgodi, ali celo ločevanje otrok od skupine, da posebej usvajajo besedišče, ni smiselno, saj se otroci veliko naučijo prav od vrstnikov, prek izkušnje in v interakciji z njimi. Poleg tega imajo vzgojiteljice znanje, ki ga drugi strokovnjaki, ki občasno vstopajo v vrtec, morda nimajo, predvsem zelo dobro poznajo skupino in otroke ter načine, kako pridobivajo znanje.

Sogovornica, ki prihaja iz dvojezičnega okolja in se z učenjem vzgojiteljev in učiteljev ukvarja že približno 30 let, tudi z izboljšanjem njihove usposobljenosti za vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij, v zadnjem desetletju opaža, da jezikovna dejavnost v vrtcih upada, prav tako njena kakovost. »Velikokrat jezik postane del drugih kurikularnih področij, kar seveda je, vendar je treba tudi jezikovne dejavnosti usmerjeno in premišljeno načrtovati in jih uskladiti z najpomembnejšim ciljem na področju jezika, pridobivanjem sporazumevalne zmožnosti. To je še posebej pomembno, če je v skupini otrok priseljenca, saj s tem pridobijo tako slovenski otroci kot otroci priseljencev.«

Kaj pa osnovna šola, kjer imajo vendarle pogosto organizirane ure jezika? Tam je situacija drugačna, je dejala Barbara Baloh. »Veliko je odvisno že od tega, koliko je star otrok, ko pride v novo okolje. Če pride že opismenjen, po možnosti še v drugi pisavi, je to zanj lahko precej zahtevno.« Pogosto pri tem tudi preveč hitimo, je dodala, kajti strokovnjaki ugotavljajo, da se jezika za osnovno komunikacijo naučijo v obdobju od treh do petih let. Ko je otrok vključen v šolo, pa ne potrebuje samo tega jezika, ampak tudi jezik za učenje in na posameznih področjih že strokovne jezike, ta razvoj pa traja tudi deset let. Zato je možnost prilagoditev ocen, ki traja eno leto, bistveno prekratka, je opozorila Balohova.

Prav tako ne smemo zanemariti še enega pojava, to je status prestižnosti jezikov, ki se je sicer nekoliko spremenil, še vedno pa obstaja. Med prestižne jezike, denimo, ne uvrščamo jezikov otrok, ki prihajajo iz nekdanjih republik razpadle Jugoslavije, pa čeprav imamo prav največ otrok iz tega območja, »torej otrok, ki jim ne damo glasu«. Za primer navede zgodbo razreda, ki se je, potem ko je sprejel otroka iz Brazilije, začel sporazumevati v angleščini, kar se nam zdi dobro, po drugi strani pa se zgražamo, če otroci prevzamejo kot jezik razreda bosanščino. Jezik še vedno prepogosto povezujemo s socialnim statusom, pravi Barbara Baloh, a tisti, ki ustvarjajo stereotipe in predsodke, so odrasli. Zelo pomembno je tudi poudariti močna področja otrok, saj jih sami težko izrazijo zaradi težav pri vsakdanji komunikaciji. »Če se otrok nikakor ne more izkazati, je v stiski.«

Programi učiteljem ne puščajo veliko prostora

Na vprašanje, kako zagotoviti sobivanje v razredih, v katerih se znajdejo otroci iz več različnih držav, je odgovorila, da bo treba prevetriti izobraževalni sistem. »Če vzamem za primer samo slovenščino, nimamo močnega medkulturno podprtega učnega načrta, ki bi dajal glas tudi drugim jezikom,« je omenila. Trenutno resda poteka prenova predšolske vzgoje in osnovnošolskega sistema, a vsaj za zdaj so programi zelo storilnostno naravnani in učiteljem ne puščajo veliko prostora: »Učitelji sicer lahko veliko naredijo, vendar v tej ciljni naravnanosti preprosto ne morejo videti prednosti denimo dvojezičnosti, prej to vidijo kot problem.«

A ne glede na večkulturnost, ki nas bogati, je treba materinščino ohranjati, je poudarila Barbara Baloh. Zato je povsem napačen nasvet, da naj se otroci s starši doma pogovarjajo v drugem jeziku. »Ne, doma naj se pogovarjajo v materinščini, saj je ta osnova za usvajanje drugega jezika. Materinščina je tudi jezik srca in v njej se najlažje izrazimo, tudi starši so pri vzgoji bolj uspešni,« je pojasnila.

To pa delajo tudi Lahkonočnice, namreč ohranjajo materinščino, hkrati pa dajejo jezikom, ki so pogosti pri nas, a morda preslabo ovrednoteni, kot pravi Barbara Baloh, noto prestižnosti. Nova serija Lahkonočnic (projekt podpira družba A1), ki so nastale kot medgeneracijski projekti, saj starejši berejo pravljice otrokom, tako vsebuje zgodbe, v katerih so posamezne besede ali fraze prevedene v tuje jezike, in sicer bosanščino, albanščino, makedonščino, ruščino, ukrajinščino in nemščino, pri čemer so jim pomagali strokovnjaki za učenje v Pionirskem domu.

Nina Mav Hrovat, ki je Lahkonočnice med drugim obogatila že z 12 logopedskimi pravljicami, je tokrat napisala Miškino potico z ukrajinskim jezikom. Pri tem je izhajala iz tega, da velja Ukrajina za žitnico Evrope in da hrana povezuje ljudi. »Potica je sladica, ki se tako imenuje v vseh jezikih, zato sem jo vzela kot povezovalni predmet. Miška pa je literarni lik, ki je majhen in deluje šibko, hkrati pa se zelo dobro znajde v vsakem okolju. Dojemam jo kot pogumno, čeprav tega ne kaže navzven in se tega niti ne zaveda,« je pisateljica povzela zgodbico, v kateri sta glavni junakinji miš iz Ukrajine in slovenska gozdna miš. Pripoveduje jo dramska igralka Marijana Brecelj s posebnim poudarkom na besedah v ukrajinščini, ki jih lahko otroci ponavljajo in se ob tem tudi kaj naučijo, kajti kot piše na spletni strani Lahkonočnic: »Ko usvojimo osnove, nikar ne pozabimo, da imajo prav vsi jeziki od blizu ali daleč radi sladoled.«